DNEVNIK S POHODA PO SLOVENSKI PLANINSKI POTI

 

Dnevnik pohoda po SPP1(Slovenski planinski poti) – e-knjiga

 

V petek,  3.7. 2020, ob 14h sta v Mariboru, kljub dežju, pohod po Slovenski pohodniški poti (v nadaljevanju SPP1) začela dva naša pohodnika. Z vsakim korakom je manj deževalo in ob koncu dneva sta že uživala v jasnih razgledih najprej na Dravsko dolino (Ruše), nato na južno stran Pohorja, vse do Slemena na Hrvaškem. Več o razlogih in motivih Kažipotovih pohodnikov lahko preberete na www.slovenija360.si ali na https://www.facebook.com/pdkazipot/

 

Drugi dan sta se našima najpogumnejšima pohodnikoma, pri Slapu Šumik (pri Bajdotu), pridružili še dve družini (skupaj 5 otrok in mladostnikov). Slap je res čudovit. Prav tako rastlinski svet v gozdovih. Ko smo na mahovno rastje polegli utrujene otroke, so ti v tistem trenutku upravičeno imeli občutek, da ležijo v najmehkejši postelji. A tako je le poleti. Takšnih razmer niso imeli partizani Pohorskega bataljona. Ti bi tudi v takšnih razmerah preživeli Pohorsko zimo. A je januarja leta 1943, okoli 2000 sovražnikov, obkolilo njihov tabor pri Osankarici. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili vsi (enega ranjenega so kot talca ustrelili kasneje) ubiti. Med potjo, ki nas je vodila po prostranih Pohorskih gozdovih preko Klopnega vrha do Rogle me je vsak veter, kljub vročini, opomnil na mraz v katerem se je odvijala prejšnja zgodba. Prav je, da tudi naši otroci spoznajo te zgodbe, kakor tudi zgodbe druge udeležene strani, ki so se zgodile med in po vojni. Z željo, da se te nikoli več ne ponovijo, je društvo Kažipot začelo s pacifističnim projektom www.nomorewars.eu

Tretji dan je bil malce bolj naporen a najbolj slikovit, še posebej Lovrenška in Ribniška jezera. Preko Ribniškega in Črnega vrha smo šele zvečer prišli do Grmovškovega doma na Kopah. S temi kraji pa je povezana še ena medvojna zgodba, na katero na drevesih opominjajo markacije v obliki črnega vrana. Prav je, da izpostavimo še težavnejši pohod, kot je naš. Avgusta leta 1944 je nekaj čez sto zavezniških vojakov ob pomoči domačinov in partizanov, pobegnilo iz nemškega ujetništva. Iz Ožbalta, ki je v  severni dolini Pohorja, preko Lovrenca na Pohorju so v štirinajstih dneh prehodili 250 km dolgo pot do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini. Več o zgodbi imenovani Vranov let lahko preberete na:

https://lovrencan.si/lovrenc-danes/avstralci-po-spominski-poti-vranov-let/

 

Četrti dan sta pot preko Velike in Male Kope, Partizanskega doma, Doma pod Kremžarjevim vrhom do Slovenj Gradca nadaljevala dva pohodnika. Razgledi iz Velike Kope so trajali najdlje, ker so nudili pogled po prehojenem Pohorju, kot tudi na Uršljo Goro, Peco in Savinjske Alpe, ki nas še čakajo. Pozornost so nama pritegnile tudi energijske točke in res velik lesen stol na travniku na Veliki kopi. Če je ta res kopija tistega na katerem je sedel Kralj Matjaž je moral prej omenjeni biti res velik možak! Na res vroč dan, sta nama na zadnjih vzponih, energijo dale tudi zadnje gozdne jagode in prve zrele borovnice pod Kremžarjevim vrhom.

 

PO ZAKLJUČKU PRVE DRUŽINKSE TRASE

Posebej smo ponosni, da je več kot polovico Pohorske trase prehodil naš neumorni pohodnik M., ki mu kljub njegovim petim letom in velikosti mnogi ne bi pripisali takšnih sposobnosti. Zdaj mu verjamemo, da bo morda nekoč res postal vojak, kot nam je večkrat povedal. Naša 7. letnica L. pa je v 4 dneh brez težav prehodila celotno traso po SPP1 od Maribora do Slovenj Gradca! Ko smo jo vprašali, če je kaj utrujena in če bo še šla kdaj na takšen pohod, je brez oklevanja odgovorila, da je bilo easy peasy (zelo lahko), a da bi se kak dan spočila in ko »pocarta« mladičke njene muce, bi šla z nami dalje 🙂

Seveda je prihajalo tudi do kriz. A takrat smo uporabili pravo motivacijsko sredstvo, dovolj potrpežljivosti in preusmerjanja pozornosti v otrokom všečne zgodbe. Že debata o naših pohodniških skupinah: polžkih, gepardih, sokolih selcev ter pogovori o pojedinah na koncu poti so našim družinam pomagale, da smo vsi prišli do cilja. In takrat je otrokom bila dovolj tudi pojedina v obliki preostale hrane iz nahrbtnika in drugič v obliki kepice sladoleda.

A kar velja poudariti: naši mladi zmorejo veliko več, kot mi mislimo, da fizično zmorejo. Pohodi z otroci in mladostniki trajajo res malce dlje, a v tem času, ko ti po poti zbirajo kamne, borovnice, maline, gozdne jagode, barungle (pohodne palice) … imate vi čas, da vdihnete gorski zrak, prevetrite svoje misli in si dovolite lasten reset ob zvokih vetrov v krošnjah, žuborenju premnogih potočkov in drugih zvokih narave. Ko ima človek danost, da za vsaj nekaj dni ni vezan na uro in ni prisiljen v stalno hitenje, hitreje občuti, da je resnično malce bližje osebni sreči.

In kar je najpomembneje: takrat svojim potomcem omogočite, da spoznavajo prvinskost narave, ki je ne more nadomestiti nobena druga materialna stvar in običajno mestno življenje!

A ni vedno tako! Če želite prej opisano doživeti, pohod po tej trasi opravite med tednom ali izven sezone. Takrat bo Pohorje res samo vaše tudi na prej omenjenih točkah!

Drugače pa lahko tudi v tem času, na Pohorju, najdete svoj travnik, potoček in razgledno točko saj je, poleg opisanega po trasi SPP1, na Pohorju res še zelo veliko drugih zelo zanimivih točk!

 

5 dan: Slovenj Gradec – Poštarski dom – Uršlja gora.

Obljubili smo, da se bomo izogibali ne optimističnim zgodbam a sledečo moramo povedati vsem v poduk. Dan se je začel z jutranjim prepirom z voznikom, ki je vztrajal, da večnamenska rutka imenovana Buff po pravilih njegove avtobusne družbe ni dovolj in da moram, če se želim peljati z njimi imeti medicinsko masko. Skušal sem s pravno argumentacijo in dejstvi, da je večja možnost okužbe s tem, ko si predajava denar in ko se tako blizu prepirava, kot pa da me pusti sedeti s to masko daleč zadaj v praznem avtobusu; a brez uspeha. Sprava je popustil voznik, ki mi je podaril predpisano medicinsko masko. Nato še jaz, ko sem spoznal v kako nerodnem položaju je šofer, ki so mu poleg šofiranja naložili, da ne dopusti vstopa osebam, ki imajo znake bolezni… obenem pa je obremenjen še s tem, da so inšpektorji tudi šoferje že kaznovali, ker prej opisanega niso udejanjili. Hkrati je povsem možno, da šoferji zaradi medijskega napihovanja zgodbe že v vsakem potniku vidijo osebo, ki prenaša virus. Ko sem to spoznal in se šoferju opravičil ter mu, kljub nasprotovanju pustil denar za mojo masko, in za masko sledečega trmastega potnika, se je razvil prav prijeten pogovor v katerem mi je povedal veliko o svojih Himalajski podvigih in se celo ponudil, da nas za eno pivo popelje na goro Obir, ko bodo tam cvetele narcise. Ker mi je dal celo svojo gsm št. verjamemo, da bomo s T. to tudi uresničila…

In še nauk zgodbe: skušaj se postaviti v položaj svojega sogovornika, ker če ostaneš vedno pri svojih stališčih in na svojem bregu nikoli ne boš izvedel kaj lepega bi se lahko zgodilo, če bi si stopila nasproti… Ta prijeten jutranji pogovor je lep dokaz za to!

1287 m premagane višinske razlike. Na vrhu so nam bili ponujeni razgledi na prehojeno Pohorje, domače Velenje in Kamniško Savinjske Alpe, ki nas še čakajo. Za tiste, ki ste navajeni hoditi na Uršljo goro iz Iverčkega jezera ali Slemena: spodaj opisana pot je veliko bolj zahtevna in daljša. Pristop iz Slovenj Gradca je sprva sicer večinoma po travnikih in gozdovih in poteka deloma po t.i. Rimski poti (pojasnilo pomena Belega znaka nad Knafljevo markacijo na drevesu). Predlagamo, da naredite postanek pri cerkvi Sv. Roka iz 17.stoletja (ob njej je Lipa s 4m obsegom) ali v hiši kjer je veliko let ustvarjal pesnik in pripovednik Fran Ksaver Meško. Od Poštarskega doma do Uršlje gore smo prišli  preko Planine Kozarnice. Ta pot poteka večinoma po gozdu, zato lahko 896 višinskih metrov premagaš v 2,5 h, kljub vročini. Za kolesarje pa še ta informacija: Če od Poštarskega doma pot nadaljujete naravnost, preko Kala, se lahko pripeljete prav na vrh Uršlje gore, kjer poleg razgledov poseben vtis naredi tudi cerkev Sv. Uršule. Tudi zaradi dejstva, da so že 1584 leta našli dovolj energije, znanja in sredstev, da so tak objekt uspeli zgraditi na tako težko dostopnem terenu.

 

6 dan: Uršlja gora – Koča na Slemenu – Smrekovec:

Jutranje panorame so najčistejše, pot večinoma  nezahtevna in to so trenutki, ko se prepustiš razmišljanju o med vojno požgani kmetiji Šišernik pod Uršljo goro in partizanih XIV. Divizije, ki so hodili po tej poti pozimi 1944. Teh zgodb ne smemo pozabiti a je prav, da iz njih razvijamo predvsem povezovalne projekte usmerjene v prihodnost! Partizanski grob ob kapelici je to željo po ne-ločevanju pokazal že dolgo nazaj! Na Slemenu pa nas je domačin, pri katerem smo si natočili vodo, spomnil tudi na anekdoto Velenjčana Veljka Vlahoviča. Prav bi bilo, da ne bi izgubljali energijo in časa s tem, da neargumentirano preimenujemo imena ulic in osnovnih šol, kot se je to zgodilo v spodaj opisanem primeru. Saj je, in bo, dovolj priložnosti, da se podobni objekti poimenujejo tudi po osebah drugačnih političnih nazorov in delujočih v drugih časovnih obdobjih! Pustimo ob strani ideologijo in politiko. Narodni heroj Veljko Vlahovič (ni tisti o katerem govori spodnja anekdota) bi lahko mlade spodbujal, da se borijo za svoja prepričanja, za spremembe, ne pa da so povsem družbeno neaktivni in brez mladostniške družbene upornosti…

Ko je soimenjaka prej omenjenega heroja ustavil policaj, ga je vprašal po imenu in odgovoril mu je, da je Veljko Vlahović. Kje delate? Na OŠ Veljka Vlahovića. In kje stanujete: v Ul. Veljka Vlahovića. In ker policaj ni bil iz Velenja ni mogel vedeti, da so vsi trije podatki resnični. Kar je sledilo med njima, pa ni več za v anekdoto 🙂

 

 

7 dan: Smrekovec – Kamen –  Koča na Travniku – Koča na Loki pod Raduho

Ker fotografije povedo več o teh krajih kot izbrane besede bi dodali dve lokalni anekdoti.

 

Kavica s sojinim mlekom, oskrbnica M. in fina mestna dama št. 1:

Gospa kelnarica (v gorah ni kelnaric in gospa, so oskrbnice) jaz bi pa pri vas spila eno kavico. Brez problemov jo dobite tudi z domačim mlekom. Ja veste, ampak jaz bi takšno z riževim mlekom. Ja veste kravico z riževim mlekom pa sem morala vrniti pastirici pa mi je vrnila kravico, ki daje kokosovo mleko. Ja gospa a vi mene mal hecate? Ja res je, ampak kdo je prvi začel 🙂

 

2 anekdota, ker je prva postala že preveč znana v dolini:

Fina dama št. 2 in njen mož. Oskrbnica našteva vse mogoče jedi, ki jih lahko postreže. Sledi dialog v katerem žena možu našteva razloge zakaj določene hrane noče. Pasulja noče, ker jo bo napenjal, golaž ker je vprašanje kakšna moka je notri.. Nato sledi vprašanje, kje v teh krajih se lahko dobi kislo mleko. Oskrbnica: tu zgoraj nad kočo, pri pastirici.

In ko boste pri njej ji recite, da naj nam vrne že kravico, ki daje riževo mleko, saj imamo spet veliko gostov z izbranim okusom. Ko sta se gosta vrnila od pastirice(ki je poznala prejšnjo anekdoto) sta povedala oskrbnici, da sta od pastirice izvedela, da ima kravica, ki daje riževo mleko še vedno mastitis, zato lahko daje izbranim gostom ta kravica le »kislo mleko« 🙂

 

8 dan: Koča na Loki pod Raduho – Velika Raduha – Koča Pri Grahotu – Robanov kot

Osvojili smo prvi dva tisočak na našem SPP1 pohodu: Veliko Raduho. Najvišji del planote Raduha, ki nima izrazitega vrha, je na nadmorski višini 2062 m. Nato smo pred prihajajočim dežjem hitro pobegnili v dolino. Bili smo dovolj hitri, da je bil čas še za knajpanje v mrzli reki Beli na njenem sotočju s Savinjo. Noge so res »zmrzovale«, a zahvaljujoč našim donatorjem planinskih čevljev in nogavic smo ugotovili, da so brez žuljev. Lepo je biti bosonog po dolgih pohodih. Takrat niti ne pomisliš, da bi šumenje mrzle reke zamenjal za čofotanje v toplem morju. Gorska “plaža”, narava in mir dajejo veliko lepšo energijo!

 

Petek 16.7.2020

Na poti smo uspešno preizkusili že večino doniranih oblačil, obutve in opreme. Med drugim bi izpostavili

#https://firstcornershop.com/sl/kategorija-izdelka/bidoni-in-hidracija/

Voda je v naši državi na videz res čista. Previdni pa bodite s kapnico v planinskih kočah, če jo zbirajo preko neprimernih žlebov in rezervoarjev. Še bolj pa bodite previdni z vodo, ki prihaja iz pašnikov. Zato, kjer vidite v bližini (nad potoki) krave… uporabite kakšen sistem čiščenja vode, npr. z zložljivim Katadyn pvc bidoni, s filtrom za vodo.

Na hitrih pohodih in na območjih kjer ni odrtih planinskih koč (to

sezone jih je med tednom večina zaprtih) predlagam da vzamete s sabo še žlico, mini gorilnik in dehidrirano hrano v vrečki, v katero vlijete le toplo vodo in po nekaj minutah imate na voljo obrok, ki ni samo energijsko zadosten ampak tudi okusen!

# https://firstcornershop.com/sl/kategorija-izdelka/prehrana/

Več recenzij in testov sledi na https://www.slovenija360.si/zahvala-sponzorjem/

 

9 dan: Dom na Korošici-Ojstrica -Lučka Brana (Baba) – Vrh Planjave – Koča na Kamniškem sedlu

Takoj, ko je dež prenehal in so se meglice začele dvigati nad gore smo, pred večer (devetega pohodnega dne), naredili prvi delni vzpon iz Robanovega kota. Zato je bil nekaj lažji in krajši pohod mimo kontrolnih točk: Dom na Korošici-Ojstrica -Lučka Brana (Baba) – Vrh Planjave – Koča na Kamniškem sedlu. Kljub temu smo premagali veliko višinskih (tako gor kot navzdol) metrov. Trasa je res hitro minila ob poslušanju zgodb našega vodiča S. , ki je v teh gorah splezal res veliko prvenstvenih alpinističnih smeri. Nam je bilo čisto dovolj adrenalina na določenih delih Ojstrice (Škarje) in Planjave. Tisti, ki boste tod hodili sami, to traso dobro poučite, saj so markacije zelo zbledele! Še posebej na meglen dan in pred slabim vremenom! Ne spodbujamo odkrivanje novih poti ampak vas želimo spodbuditi, da obiščete tudi kakšno manj obiskano pot v teh krajih, kjer boste le vi, narava in tudi kak kozorog in gams… Mi smo srečali oboje. Na cilju pa je res lepa koča, kjer smo se po vročem dnevu razveselili tuša s toplo vodo. Mlad oskrbnik nas je pričakal z dobro voljo in sledečim vicem, ki je “pojasnjuje” težave z markacijami na prej opisani poti.
Markacisti obiščejo staro ženico in jo vprašajo Mamka ali lahko na vaši “češplji” (mišljeno drevo, razumljeno kot ženski organ) pustimo eno markacijo? Lahko, samo mene ni vedno doma 🙂
A s “planinskim” humorjem bodite zmerni, vsaj zaradi spoštovanja do žensk, tudi ker so  žene oskrbnikov glavne v kočah! In če se obnašaš kot smo predlagali, si “nagrajen” palačinkami… tudi ko je kuhinja uradno zaprta… Mi si bomo to kočo zapomnili tudi po čudovite sončnem zahodu s pogledom na Planjavo in sončnim vzhodom s pogledom na Brano!

10.dan:
Dom na Kamniškem sedlu – Frischaufovov dom na Okrešlju – Koroška Rinka (Križ) – Turški žleb (zadnja dva dela imata upravičeno oznako zelo zahtevna) – Okrešelj – Orlovo Gnezdo pri Slapu Rinka.

Če smo vas z dosedanjimi opisi prepričali, da bi se tudi vi odpravili na pohod po SPP1 bo danes sledilo prvo resno opozorilo. Določene trase, sploh opisana zahtevajo res dobro fizično pripravljenost, popolno odsotnost straha pred višino, nekaj plezalnih spretnosti in dobro načrtovanje! S tem mislim tudi na to, da pri oskrbnikih in osebah, ki so pred kratkim prehodile to pot, preverite aktualne razmere na trasi. Nam so svetovali, da zaradi spomladanskih podorov ne  gremo direktno med gorami in po liniji SPP1 oz. ne ne sestopamo po severni strani Koroške Rinke ampak preko Turskega žleba. S tem smo res naredili pol kroga več okoli gore a smo bili veseli, da smo se tako odločili. Zakaj so pokazale že prve vertikale in predvsem nezavarovani deli, kjer smo si želeli prisotnost zajl ali vsaj oprimkov, so nas pa ravno nad prepadnimi deli pričakale ozki prehodi s svežim drobirjem na katerem hitro zdrsneš. A v gorah popolne varnosti ni in prav je da se koga, ki ni stoprocentno pripravljen, prej odvrne od pohoda po zelo zahtevni poti, kot pa da se komu zatresejo noge vmes, ko je vrnitev nazaj iz take smeri tudi zato težja. A da vas ne odvrnemo od poti na to res goro, ki ponuja res čudovite razglede in tudi plezalne užitke, naj poudarimo: če boste dobro pripravljeni tako tehnično (obvezen je samo-varovalni komplet, čelada.. ) fizično kot psihično boste brez težav zmogli tudi “visenje” nad prepadi na skobah. In kot je dejal naš vodnik, takrat tudi “kurje lojtre” “po katerih se pleza gor in dol ne bodo več tako “posrane.” Takrat boste začeli uživati tudi na prepadnih delih, kjer boste največkrat srečali kozoroge in posebne vrste ljudi: alpiniste. Sprva se vam bodo zdeli verjetno domišljavi, ko bodo z rahlim nasmeškom gledali na vaše plezalne dosežke, posebej, če so se oni vrnili iz resne plezalne ture. Ne gre za alpinistično vzvišenost nad planinci, gre preprosto za to, da so pred in po takšni plezalni turi prvi napolnijo z dodatnim občutkom samozavesti brez katerega ne smeš vstopiti v resno plezalno steno. Vse te lastnosti, predvsem pa strokovnost, dobro voljo in občutek za vodenje je posedoval naš vodnik V. A kadar se takšni ljudje alpinisti(ki so sicer vajeni bivakiranja tudi v snegu) vračajo, iz visokogorju zaradi vremena, je čas, da to storimo tudi planinci. Sledeči dnevi bodo preveč vremensko nestanovitni, da bi nadaljevali pohod na Skuto in Grintovec. Tik pred dežjem smo si privoščili še knajpanje nog v Savinji. Ker je nismo želeli “umazati” na izviru, smo poiskali zadnji tolmunček pod Slapom Rinka. Za tiste, ki ste Savinjo videli le na Slapu Rinka in nižje v dolini še informacija. Savinja se v sušnejših obdobjih tik za Slapom Rinka “skrije” pod skale. Da ne bomo predolgi bi vam prepustili, da iz fotografij poiščite razloge, zakaj (poleg nadaljevanja poti po SPP1) se bomo mi v te kraje še velikokrat vrnili!

 

11 dan: Gremo vedno više, saj je danes bila osvojena Skuta (2532m) in nekaj nižja Štruca. Res, da je v Velenju veliko planincev a da se na isti dan srečata dve skupini skoraj istočasno na vrhu pa je dosežek tudi za naše mesto.

Pot iz Skute, do Cojzove koče ni preveč zahtevna, potrebna je koncentracija med meliščem pod Štruco in bivakom P. Kamperla. Na tem delu so kraške jame kjer ob megli hitro padeš v kakšno z režo med globokim snegom in ostro steno. Pred in za tem pa si vzemite dovolj časa za razglede. Če boste dovolj potrpežljivi ujamete kakšnega z gorami ujetimi dvigajočimi se meglicami, kot smo jih mi ta dan.

  1. S še nekaj glede bivakov. Ti niso nadomestek planinskih koč in za večdnevne najeme, čemur smo bili priča. So rezervna opcija za primer, da vas ujame slabo vreme in ste omagali na kakšni predolgi turi kot je npr. tista iz preteklega dne. Če imate dovolj kvaliteten šotor se da tudi na 2000m najti zelenico za šotorišče (glejte sliko). In bivaki tudi niso namenjeni udejanjanju telesnih aktivnosti z opravičilom, da nad 1000m ni greha.

Mi smo glede tega slišali to zgodbo.

Ko dva po prihodu utrujenega planinca sredi noči nista hotela prenehati seksati jima je slednji zabrusil: poseksaj že enkrat do konca toto svojo ljubico, drugače ti jo bom jaz prišel. In nato je sledil le še Lahko noč

 

12 dan: Cojzova koča – Grintovec – Jezerska končna – Češka koča.

Vrh Grintavca vidiš večino poti in izgleda zelo blizu a za osvojitev najvišjega vrha Kamniško Savinjskih Alp, smo od koče, potrebovali skoraj 2h. Vsa pot do vrha je relativno nezahtevna. Resno delo pa se začne takoj po severnem spustu (proti Kočni) iz Grintavca, v katerega zaradi primesi železa v njegovih kamninah pogosto udarjajo strele. Zaradi tega in drugih naravnih pojavov je vsa pot posuta z drobirjem. Zato previdno in maksimalno zbrano že na tem delu in tako ves čas naslednjih dveh uri. Na tej trasi je potrebna res stalna koncentracija, saj ni prostora niti za najmanjšo napako. Pred zadnjim meliščem pred vrhom Jezerske končne pa se po polici lahko prebiješ le tako da se plaziš nekaj metrov po trebuhu. Zato pustite raje nahrbtnike na polici pred tem delom ali pa jih navežite na vrv prevlečete skozi. Pri spustu proti Češki Koči vas čaka še nekaj plezanja nad prepadi in dolg spust po melišču ali kamniti poti. Če vam bo zmanjkalo vode si jo lahko natočite pod slapom tik nad zadnjim previsom nad kočo. Nočemo vas odvrniti od te ture a pot na preveč kritičnih delih ni varovana (saj to tudi tehnično ni mogoče) in je zato res kar nekaj adrenalinskih odsekov. Predlagamo, da na takih delih dobro predaste telo umirite misli, in jasno določite kje in kako boste stopili v naslednjih korakih, da se boste res ves čas v pravilu treh statičnih točk. Na koncu naj izpostavimo, da če se boste na to turo fizično in plezalno res dobro pripravili, se boste tudi psihološko uspeli. Obstajajo namreč utemeljeni razlogi zakaj večina izkušenih planincev, ki jih poznam imajo do Jezerske kočne veliko spoštovanje, še več pa si te gore ne želi niti osvojiti. Razen vodnika V. si, današnji pohodniki, te ture ne bomo dodali med tiste, ki si jih želimo kmalu ponoviti! Na skupinski sliki, pod osvojenimi gorami, se danes zbrale kar tri skupine Velenjčanom. Uganete kateri so osvojili J. Kočno in kateri si je ne želijo več

 

13 dan: Spust v dolino in preko Jezerskega do Koče na Kališču. Če smo prejšnje dni naredili veliko km v višino smo jih tokrat nekaj več v dolžino. Pot do Jezerskega in še zlasti od Sp. Jezerskega (Kanonir) proti Storžiču ob potoku imenovanem Reka (Storžički potok-kot dežuje je več kot reka ) res omogoča, da daš možgane na off. Zaupali vam bomo nekatera razmišlja naših pohodnikov. Včeraj v koči smo prejeli celo čestitke za zadnja osvojena vrhova, predvsem za naš pogum in vztrajnost. Zato se je v Jezerskem, rojstnem kraju Dava Karničarja, žal že pokojnega smučarja in alpinista, vnela debata o tem kaj je ekstremni šport in pogum in ali tudi nam takšne osebe pomagajo, da segamo vedno višje in kje so prave meje.

Tak zdrav pogum je bil vedno gonilo splošnega napredka saj bi brez poguma verjetno ostali vsak v svoji jami. Verjamemo, da smo lahko Slovenci zelo optimistični, saj smo na poti srečali veliko zelo pogumnih ljudi. Ne bomo znova izpostavljali osebe, ki znova in znova hitijo podirati rekorde glede teka in hoje po SPP1. Izpostavil bi pa dve dekleti: T. in D., ki sta celotno pot večinoma kar sami prehodili. Slednja, del poti kar s kužkom in šotorom. To je za nas pravi pogum in potrditev, da dekleta zmorejo več, kot moški želimo priznati! In še modra razmišljanja današnjega dne, ker smo naredili hiter spust in znova dvig. Ko ti gre v življenje vse narobe, gre pogosto vse strmo navzdol… A če obstaja resnična želja se najde moč, da obrneš potek življenja.

Na današnjem vzponu smo ugotovili, da pot navzgor zahteva veliko moči in da obstajata dva načina do vrha. Takšna z bližnjicami, kjer lahko pogosto tudi zaideš in tista bolj zanesljiva, kjer pa z veliko potrpežljivosti in notranje energije slej ko prej prideš do cilja. Tako fizičnega kot tistega, ki daje življenju smisel.

 

14 dan Koča na Kališču – Storžič – Dom pod Storžičem – Koča na Kriški gori

Dan se je začel z dvema prelepima razgledoma. Na Storžič in dolino s Predvorom, Kranjem, Ljubljano in letališčem Brnik. Dilema, ki smo jo mi imeli pogosto, spoznavati svet ali Slovenijo. O skrbnica pove, da pozna veliko ljudi iz doline, ki ne pozna bližnjih vrhov in dokler na društvu nismo začeli s projektom Spoznajmo Slovenijo smo tudi mi več poznali svet kot našo domovino. Danes dileme kam kreniti, sploh ni bilo.

Pri osvajanju Storžiča iz južne strani je človeku že zjutraj toplo zaradi sonca in tudi zaradi hitrega nabiranja višinske razlike. Skoraj 600 višinskih v uri in pol. Na vrhu vse polno ovčjih iztrebkov še na mizici… A to se bo menda v kratkem spremenilo, saj bodo po informaciji bližnjega planšarja kmalu vrh ogradili, da boš imel možnost vsaj nahrbtnik odložiti… Nismo čistunski in imamo radi živali a če si na večdnevnih turah ni dober občutek če iz čevljev in oblačil ne spraviš vonja po… Še sreča, da je oskrbnik A. na zadnji koči vse to razumel in nam je omogočil tuš.. Hitremu vzponu je sledil veliko počasnejši spust za 1000m in popoldan dvig za 300 m. Danes smo srečali veliko zanimivih ljudi. Zobozdravnika zaradi katerega so naše fotografije kot iz reklame za zobno pasto… Muzikantovo družino, s katerimi so tudi vse težke aktualne zgodbe dobile vesel zaključek. Lahko bi nadaljevali včerajšnjo modro misel v smer smisla zakaj pot poteka s toliko vzponi in spusti. Po napornem dnevu nismo našli dobrega odgovora razen, da ob vsakem spustu, v “dolinskih” kočah prideš v stik s tistimi redkimi stvarmi, ki jih v visokogorju pogrešaš. Morda se vam bo zdelo to neobičajno a po premnogih obrokih tipa JRP=jota, ričet, pasulj… se zelo razveseliš hrane kot je polnjena paprika (hvala kuharica Tanja-če se potrudiš se tudi v visokogorju da skuhat kaj drugega kot JRP, mlad oskrbnik Anže pa je bil pohvaljen za najboljše žgance z zeljem in ta pravo Kranjsko klobaso. Med sladicami pa sta dosedanji kraljici bili: Zmrznjena rolada in Mojčini borovničevi žlikrofi . Slednja nam je dala dodatnih moči, da smo do zadnje koče prišli, prvič na popoldanskih turah, pred predvideno uro in do večera preživeli na najdaljši razgledni terasi od Krvavca, Storžiča do Triglava, da doline sploh ne omenjamo. Preprosto prečudoviti razgledi

 

15 dan: Koča na Kriški gori – Tržič – Dobrča – Koča na Robleku.
Ker nas je jutranji spust pripeljal v dolino čevljar je je prav, da spregovorimo nekaj na to temo. Čevlji so na tako dolgih pohodih najpomembnejša stvar. Poleg premišljene izbire pa je zelo pomembno tudi kako jih nositi. Zaradi celodnevne nošnje in posledičnega potenja se vsak čevelj zmehča in prihaja do trenj, ki povzročajo žulje. Kakšnih resnih, po več kot polovici poti še nismo imeli, razen dveh črnih nohtov v kompletu z žuljema, ki sta dobila ime: Grintavec in Jezerska Kočna, in sta posledica res ekstremne 12 urne ture. Na tej trasi ni veliko prostora, ne časa za menjavo nogavic, a če bi naš pohodnik prebral prej zapisano ali navodila za nošenje čevljev, teh težav ne bi bilo. Moški praviloma navodil ne beremo a bomo kljub temu prej zapisanemu dodali še par priporočil. Pri spustu navzdol tesneje zategnite vezalke takoj za prsti, nartu ter gležnju. Izberite kvalitetnejše nogavice. Mi priporočamo dva Slovenska proizvajalca: https://go4goal.net/ in https://www.spocks.eu/ V slednjih je bilo res malo vlage tudi po celodnevnih turah. Če pa jo občutite pa nogavice takoj preobujte! V pavzah in  na koncu ture čimprej sezujte nogavice in izvlecite vložka iz čevljev, da se oboje čim bolje osuši. Če pa imate sum na zvin gležnja na delu trase kjer bo malo možnosti da do vas kmalu pridejo reševalci, si vezalke takoj po poškodbi zategnite do konca in nadaljujte v smer, kjer so obeti za rešitev situacije največji.
Takšnih tras, na prehojenem delu SPP1, ni bilo veliko. Bi pa pogojno med te uvrstil traso od Dobrče do Planšarija na Prevali, saj gre za območje kjer hitro dobiš občutek, da si v pragozdu. Če ne bi bilo letal iz Lesc nad nami in res pogostih markacij. Do sedaj je to verjetno najbolj gosto markirana pot. Verjetno tudi zato, ker bi le kratka skrenitev s poti pomenila gibanje po strmem brezpotju in s tem povezane težave. Današnja trasa je bila dolga a je hitro minila saj nas je del poti spremljala R. iz Tržiča, ki je večino življenja preživela v tujini. Veliko razmišljujočih pogovorov… tudi o razlogih zakaj je bil Tržič nekoč zelo uspešno industrijsko mesto in zakaj je razvoj krenil navzdol v času prejšnjega režima. A kljub temu, da je zaradi tega morala R. družina v tujino, je iz nje veš čas pogovora vela ljubezen do domovine, slovenske kulture in naših lepot. Lepo bi bilo, če bi tudi tukaj živeči Slovenci znali bolj ceniti naše lepote in v njih uživati. Da bo manj Slovencev v domovino, prihajalo uživat iz tujine, moramo podpreti tiste, ki se trudijo za delovna mesta v Sloveniji. Takšne smo spoznali v Tržiču, kjer še ohranjajo čevljarsko tradicijo. Če imate na izbiro tujo blagovno znamko čevljev ali domačo npr. www.proalp.si prosim izberite domačo. Iz prej opisanih razlogov, univerzalnosti in dokazane kvalitete (kljub vsakodnevnemu gibanju v zelo zahtevnih pogojih…) se je čevelj tipa Stol Proalp izkazal kot idealen za takšen pohod. Če se odločite, da se boste bolj redno ukvarjali s pohodništvo namenite nakupu čevljev nekaj denarja več. Če se odločite za čevlje www.proalp.si boste dobili preizkušeno kvaliteto(ročna izdelava-klasično šivanje) in kar je najpomembneje: čevlje vam v podjetju priredijo glede na lastnosti vaše noge. Vse našteto je tudi razlog, da smo premagali tako zahtevno pot (tako po km, kot po zahtevnosti terena, na mastni in mokri skali, meliščih, v vročini in dežju… ) brez kakršnih koli težav. Zaradi lastne izkušnje vam lahko naši pohodniki priporočijo čevlje Slovenskega proizvajalca:

 

16 dan: Koča na Robleku – Begunjščica – Koča pod Stolom.
Dan je bil res poln posebnih doživetij, zanimivih srečanj in na koncu tudi z nekaj dramatičnimi trenutki. Že zjutraj smo na V. Vrhu (Begunjščice) srečali dva Velenjčana. Že dan prej pa na Planšariji Preval dva planinca iz sosednjega Mozirja, ki sta nas spodbudila, da smo nadaljevali do ene koče dlje, kot smo nameravali. Prej omenjeno Planšarija in naše prijatelje iz Tržiča moramo posebej omeniti, saj se je znova izkazalo, da smo Slovenci resnično solidarni drug do drugega in da se med takimi ljudmi hitro splete naveza, ko nekdo nekoga nekje pozna, ki ti je nekje pripravljen pomagati. Tudi zaradi omenjenih ljudi in planšarije Preval se bomo v te kraje še vrnili. Lepe spomine na te kraje pa bomo imeli tudi zaradi že omenjenih Savinjčanov(T&J), ki sta nas dva dneva polnila z dobro energijo, zabavala z res zanimivimi zgodbami in pripovedovanjem vicev na tak način, kot to zmorejo le Vinko Šimek, Tof in Iča (Putrih)skupaj! Na 2/3 poti do Stola so se na kamniti stezici naše poti križale z mladim modrasom (vedno glejte pod noge v gorah), ki je verjetno zaradi oddaljenega grmenja hitel v zavetje. Verjetno je zaradi tresljajev začutil, da prihaja nevihta. Mi jo glede na vremensko napoved (le ena kapljica) in jasno nebo nismo. A čez nekaj minut se je jasno nebo spremenilo v  grmenje, strele in močno deževje. Tega nismo mogli niti predvidevati, saj smo bili v žlebu brez občutka od kod grmi in od kod piha veter in brez pogleda od kod prihajajo nevihtni oblaki. Nevihte so v gorah zaradi odmevov grmenja in bližnjih strel dosti strašnejše kot v dolini oz. v hiši. Zapomnite si, da se vreme v gorah zelo hitro spremeni. Če grmenje in oblaki prihajajo iz območja od koder piha veter, bo vse prej našteto prej nad vami, kot si to želite! Zato takoj odhitite iz prelazov in bolj izpostavljenih delov na razgiban teren (najbolje melišče), odvrzite stran vse kovinske predmete, (tudi pohodne palice), počepnite na prstih nog, da boste kar najmanjša “tarča” za strelo. Nato potrpite na mestu tudi nekaj trenutkov za tem, ko grmenje poneha, saj so nam izkušeni gorniki pripovedovali, da so že doživeli strele iz jasnega neba na koncu neviht. Ko je bilo nevihte konec, smo tudi zaradi energijskih ploščice Trek’n Eat: NRG-5, kljub dolgi turi preko res dolgega melišča do Koče pod Stolom prišli hitreje, kot so to predvideli markacisti. Tam nas je pričakala oskrbnica Ivanka z iskrenim veseljem, da smo samo dobro premočeni, saj da jo je zaradi toče na vrhu resnično skrbelo za nas, ker je vedela, da v tem času prihajamo… Zagotovo nas je tudi zato “pocartala”  s sveže pečenim kruhom in bogatejšim pasuljem, ki bi ga človek jedel tudi več dni zapored in to kljub temu, da ti takšna hrana na žlico, kot smo že pisali, po daljšem bivanju v gorah, ne “diši” več.
Kljub temu, da se je zvečer zjasnilo, je bilo v zraku čutiti tisto naelektrenost, ki je bila prisotna tik pred in po nevihti. Zato smo večerne fotografije in razglede, zaradi nevihtne izkušnje, nabirali le okoli koče in nismo niti pomislili, da bi že danes osvojili 10 min. oddaljen vrh Stola…

snih in drugih nujnih situacijah, kakršna je bila današnja, in tista celodnevna tura na Grintavec in Jezersko Kočno, so nam učinkovito pomagale tudi odlične energijske ploščice Trek’ n Eat: NRG-5 : https://firstcornershop.com/sl/izdelek/trekn-eat-nrg-5/

 

17 dan: Vrh Stola – Golica – Dovje
Iz skupnih ležišč Prešernove koče na Stolu je že iz ležečega položaja čudovit pogled proti vzhodu. A ker smo čutili, da bodo prvi sončni žarki najlepši na Stolu smo hitreje vstali. Da so nas tokratni sočni žarki resnično napolnili z jutranjo energijo dokazujejo tudi fotografije. Po zajtrku pa so nas spremljale po res lepih poteh preko Potoškega Stola, Vajneževega sedla do Planine Seča. Na sedlu nas je presenetila velika skupina konjev. Na Seči pa nam bo poleg prijaznih domačinov (ki so mlajše postregli z izvirsko vodo, starejše pa tudi z “ognjeno”) ostali v spominu pogledi na Triglav. Pot med omenjenimi točkami je res slikovita in večinoma res ena. Le od Planine Belščica do Koče pod Golico je manjkal kak smerokaz, in markacija. To smo spoznali, ko smo na tej trasi začeli prehitevati pohodnike, ki so nas že dva krat prehiteli, Eni celo ker so zaradi srečevanja le planincev iz Avstrije mislili da so že preko meje 😊. Zato od Planšarije na planini Belščici ne pojdite predolgo navzdol po peščeni cesti (“kar svetuje smerokaz) ampak upoštevajte nasvete domačinov in se držite kar se da visoko na pobočju planine Svečice. V tem primeru boste na Koči pod Golico hitreje kot so to predvideli markacisti. Glede Golice ste verjetno že veliko slišali a ni edina resnica, da je najlepša maja, ko cvetijo narcise. Menimo, da je v vsakem letnem času na vsaki gori nekaj kar je občudovanja vrednega. Priznati je treba, da so z vrha (po sredini grebena poteka državna meja) lepi razgledi tudi na Avstrijsko Koroško. A nam so pogledi uhajali v dolino na jugu in k drugemu etapnemu cilju v Mojstrani. Ker so bile napovedane nevihte smo podaljšali popoldansko turo in do 19.27 prišli do Muzeja Planinstva v Mojstrani. Žiga potrebnega za knjižico SPP1 nimajo zunaj, verjetno tudi zato da bi obiskali muzej in se zadržali v Mojstrani. Le glede odhodov v gore po trasi SPP1 in povratke z njih je rahlo neprimeren njihov »evropski« delovni čas. A ga bomo tudi zaradi žiga naslednjič upoštevali. Se vidimo tam ob naslednjem lepem vremenu.

 

17.2 dan: Martuljški slapovi pod Špikom (Kranjska gora): Zelo smo si želeli, da bi lep dan prišel že z naslednjim jutrom a so nam močne nočne nevihte dale vedeti, da zjutraj še ne bomo krenili proti Triglavu. A če želiš ohranjati psihofizično kondicijo potrebno za dokončanje SPP1, tudi na oblačen in meglen dan ne smeš ostati v postelji. Na Finskem se večina otrok otroci tudi na snežen in mrzel dan odpravi v šolo s kolesom, saj so upravičeno prepričani, da ni slabega vremena, ampak le neprimerna oblačila in pomanjkanje prave energije. Je pa za visokogorje vsekakor potrebno prilagoditi turo, da te prihajajoča nevihta ne najde na kakšnem izpostavljenem področju. Zaradi bližine Mojstrane smo izbrali Martuljške slapove pod Špikom. Slabe 2 ure vzpona (iz parkirišča v Mojstrani) in 1,5 ure povratka. Ravno dovolj vzpona, da ohraniš kontinuiteto gibanja navzgor. Dopoldansko dviganje oblakov je dalo ravno dovolj svetlobe, da se je razkrila vsa barvna lestvica v tej soteski. Pri drugem slapu pa se je začela nevihta zato smo nazaj grede »trenirali« koncentracijo in previdnost gibanja po mokrih koreninah in skalah. Če slednje za prave planinske čevlje ne predstavljajo večjih težav se zna na mokrih koreninah hitro zgoditi kak zdrs. Gore oblakom hitro »poberejo« veliko vode in jo še hitreje spustijo v dolino. V takih trenutkih si ne želiš biti ujet nekje vmes. Kljub temu smo za nekaj trenutkov obstali pri obeh slapovih, da smo začutili moč vode iz veliko glasnejših in polnejših slapov, kot samo nekaj trenutkov nazaj. Čeprav gre za na videz »turistično« turo vam priporočamo, da obujete pravo planinsko obutev, posebej, če boste plezali okoli drugega slapa, kjer so nameščene tudi skobe in zajle. Veseli smo, da smo dan »premora« na SPP1 preživeli v teh krajih. Res neverjetno energijo in moč narave je mogoče tukaj začutiti. Te kraje vam toplo priporočamo na podoben dan ali dan po dežju, saj je na sončen dan tukaj zagotovo prava procesija. Že pred nevihto je bilo za nas preveč obiskovalcev, saj smo navajeni pohodov, kjer si narave ne delimo z množico glasnih obiskovalcev. Zato smo bili po svoje veseli dežja, ki nam je na koncu vrnil možnost uživanja v šumenju reke, dreves, in dežnih kapljic, ki očistijo telo in duha in te napolnijo z novo energijo.

 

26 dan: Koča na Črni prsti – Kobla – Petrovo brdo – Porezen
Iz Črne prsti kar nismo mogli oditi tudi zaradi družine svizcev, ki se je veselo igrala pod kočo. Pa ne, da smo čakali da nam zavijejo čokolado ampak bolj zaradi neverjetne kombinacije flore in favne na tem območju, ter seveda neverjetnih razgledov v več dolin za katere smo bili včeraj prikrajšani. Kot že ime gore pove je na tem območju dovolj kvalitetne prsti, rezultat česar je bujno talno rastje, s katerim smo se borili na ozkih poteh vse do Koble. Nato pa strm spust do Koče na Petrovem brdu. O tej koči je potrebno spregovoriti nekaj več stavkov. Ne gre za čisto klasično planinsko kočo pa ne zato, ker smo po dolgem času bili deležni mesnega krožnika in čipsa z žara ampak zaradi urejenosti okolice. Čas smo si vzeli za mini etnografski muzej s predmeti z zelo različnimi nameni. Za dušo in telo pa je imel neizmerljive pozitivne učinke Rudkomat, ki ga je za planince izdelal oskrbnik. V izdolbeno deblo je napeljana mrzla planinska voda-za namene knajpanja nog in hlajenja pijače ki je razporejena med nogami na dosegu roke pa odpirač. Kako malo je potrebno, da planinska koča postane veliko več! Spočite noge in prava hrana sta nam dala moč za vzpon na Porezen, kljub buhteči vročini. Današnja tura je večinoma potekala po res lepih gozdovih. Le vrh Porezna je gol in obdan s pašniki. V času prihoda je bil žal že zavit v meglo zato smo zopet ostali brez pogleda na morje. Se je pa megla tik pred sončnim zahodom  toliko spustila, da smo bili deležni neverjetnih razgledov, ki so segali prav to Triglava. Jutranji in večerni razgledi so v gorah vedno nekaj posebnega, a da je bil današnji prav neverjeten potrdi tudi dejstvo, da je privabil iz koče vse goste, oskrbnika in kuharici. Na poti smo srečali veliko zelo prijetnih oskrbnic/kov in kuharic a te, ki smo jih srečali na današnji dan spadajo med tiste, ki tega ne počno le zaradi zaslužka ampak ker so preprosto radi v gorah v družbi planincev. Ob teh prizorih niso prav nobene utrujenosti pokazali niti prisotni otroci. Uspavati smo jih skušali tako, da so med množico gora morali poiskati Triglav. Ob Triglavu pa oblak oblike križarke, ki bi naj na Triglav peljal sladoled. Sporočilo nekega oglasa je bilo: Kam pa pridemo brez domišljije. Sladoleda seveda ta večer nismo bili deležni, so pa enak učinek povzročili sveže pečeni flancati za vse goste in domača jabolka. Res neverjetno s kakšnimi, navideznimi malenkostmi, lahko človek pride do zaključka dneva: danes smo doživeli neverjetno lep dan!

27 dan: Porezen – Bolnišnica Franja – Koča na Ermenavcu.
Včerajšnji čudovit sončni zahod je dobil nadaljevanje v prelepem sončnem vzhodu. Zanj je v gorah potrebno vstati pred petelini. Danes je bilo temu skoraj dobesedno tako, saj se je na anteni naše koče šopiril Divji petelin.
Obilen zajtrk pri katerem so kuharice zopet častile sveže pečene Flancate 🙂 Kar ostali bi tu, če bi imeli čas… Današnji cilj ni bil osvajanje gora ampak premagovanje razdalj. Tudi zgodovinskih. Najprej iz časa pred in po prvi svetovni vojni. Iz tistega časa smo ves dan videvali mnogo kavern, bunkerjev zakritih skalami in travno rušo; del poti pa je bil speljana še po kamnitih poteh, ki so jih izdelali Italijanski vojaki. Slišali smo veliko zanimivih zgodb povezanih s tihotapljenjem preko Rapalske meje oz. kot v teh krajih pravijo t.i. kontrabantu. Približno na pol poti, ko smo se približevali Smučarskemu centru Cerkno, so bili zgodovinski dogodki bolj povezani z Drugo svetovno vojno. Iz več razlogov smo se ustavili v
Bolnišnici Franja. O zdravnici Franji Bojc Bidovec ki jo je na koncu vodila in po kateri je Bolnišnica dobila ime ste verjetno že veliko slišali. Vendar je ta bolnišnica veliko več kot samo ena oseba, saj je v vseh oddelkih te bolnišnice delalo več kot 150 ljudi. Ob tem je potrebno izpostaviti tudi vsestransko pomoč in naklonjenost okoliškega prebivalstva. Zaradi tega in humanega poslanstva (zdravili so tudi nasprotnike in tudi italijanski zdravnik Sticchi je pomagal zdraviti partizane) je bolnišnica ostala neodkrita. In v teh dneh, ko je je BBC na svoji spletni strani https://www.bbc.com/reel/video/p08phw0p/the-hospital-the-nazis-could-never-find
objavil video prispevek o tej bolnišnici so se v neposredni bližini bolnišnice dogajale težko razumljive zgodbe, posledica katerih je, da na vrhuncu turistične sezone ne deluje lokal, kjer obiskovalci, ko tam parkirajo svoje vozilo dobijo prve informacije. Mi smo od zadnjih najemnikov, ko smo povedali da smo na pohodu po spp1, dobili veliko spodbudnih besed in ker nam pijače niso mogli prodati še gratis nekaj kratkih in osvežilnih. Kljub temu, da se jim je na tem mestu neka zgodba zaključevala smo od njih vseeno slišal govoriti samo najlepše o svojem kraju. Od njih je bilo čutiti veliko prijaznosti in optimizma. Ta nam je bil potreben takoj, ko smo zopet strmo zavili po poti navzgor. K sreči zopet v prelepe gozdove. Tik pred kočo pod Ermanavcem pa so se pogledi odprli še na Poljansko dolino in proti Idriji, našemu jutrišnjemu cilju.

 

𝟮𝟴. 𝗱𝗮𝗻: 𝗞𝗼𝗰̌𝗮 𝗻𝗮 𝗘𝗿𝗺𝗲𝗻𝗮𝘃𝗰𝘂-𝗕𝗲𝘃𝗸𝗼𝘃 𝘃𝗿𝗵-𝗦𝗶𝘃𝗸𝗮 𝗜𝗱𝗿𝗶𝗷𝗮

Slovenska planinska pot med omenjenimi točkami ne poteka po zračni liniji ampak lepo umirjeno naokoli brez velikih sprememb v višinski razliki. To je čas brezskrbnih korakov, ko oči lahko počivajo na prizorih lepo urejenih hribovskih kmetij, travnikov in umirjenih vrhov, za katerimi so gore, ki smo jih prehodili v preteklih dneh. Namenoma smo uporabili izraz umirjeni vrhovi saj ne Bevkov vrh ne Sivka nimata ostrine, ki smo jih pri gorah in osvojenih hribih bili navajeni iz preteklih tednov. Ta občutek pri Sivki zmanjša dejstvo, da je vrh v gozdu in na kjer je skrinjica z žigom ni hribovskega razgleda, ki smo ga bili vajeni. Več razgleda je na Bevkovem vrhu, kjer nam bo ostala v spominu mini hiška iz debla, za katero velja javna tajna, da v njej ni zaklenjena steklenička s šnopsom, ki je ne smeš izprazniti, saj boš s tem povzročil namerno škodo. S posebnim razlogom smo to zapisali kar se da zapleteno. Ko boste spregovorili par besed z ljudmi iz teh krajev boste vedeli kako ravnati ob takšnih napisih. Čeprav na takih pohodih pogosto hitimo pa predlagamo, da si vzamete čas za pogovor z ljudmi, ki tam živijo, saj boste najzanimivejše zgodbe slišali prav od teh, ter od ljudi z željo po ohranjanju zgodovinskih pričevanj. Nekaj takšnih, ki prikažejo, da se je tudi v teh odročnih krajih veliko dogajalo je zbrano na tej spletni strani:

http://westre.blog.siol.net/

Po vsej tej poti je veliko partizanskih spomenikov iz druge svetovne vojne, zato je prav, da slišite tudi zgodbe tistih, ki so bili v strahu pred obema vojskujočima se stranema in so želeli le preživeti v teh razmerah. Veliko žalostnih zgodb, ki jih skušamo odmisliti, ko hodimo mimo lepe vasice Ledine. Za vas in za nas dodajamo opomnik za prvi sledeči izlet, ko bo čas: Ledinske krnice. Za tiste, ki pa boste teh krajih hodili proti Idriji pa še dva varnostnima napotka. Ob dežju ali dan po njem je iz Ledinskega razpotja proti Idriji veliko varneje iti po cesti preko Spodnje Idrije kot pa po gozdu in grebenih nad Idrijo. Navkljub turam zadnjih dveh dni tukaj ni primerno hoditi v športni obutvi. Tako zaradi naklonov, ozkih poti, kot deloma zaradi nevarne kamnite podlage. Ti zadnji spusti proti Idriji (vsaj do točke Raufank) so resna planinska pot. A to pot vseeno priporočamo, saj boste iz točke Raufunk videli enega od lepših pogledov na Idrijo. Danes so te brežine zopet ozelenele, ko pa je nekoč deloval ta dimnik separnice Hg je bilo pobočje skoraj da golo. Danes je tudi zaradi prostovoljcev skupine Zavedno Brušer tukaj kar nekaj urejenih poti mdr. Turška noga, Brušer in prej omenjeni Raufnk. Pogled iz te točke omogoča pogled na skoraj vso mesto. Za vpogled v njeno bogato zgodovino bo potreben spust po Rudarski ulici mimo Rudarske kolonije… kjer modernejši del mesta in nato preko Idrijce v stari del, kjer se morate ustaviti ob najstarejši rudarski stavbi, v Antojevem rovu (da se občutiti rudarski poklic) , najstarejši slovenski realki-gimnaziji in gradu, kjer je danes muzej…

 

28.2 Idrija in njena okolica

Idrija je mesto, ki ga lahko raziskujete dan ali dva. Prav tako njegovo okolico. Mi smo v Idriji bili že večkrat zato so nas naši gostitelji, ko so ugotovili, da še nismo dovolj utrujeni zapeljali izven mesta, da bi nam prikazali, da se je v njihovih krajih dogajalo že dolgo nazaj… Pa ne govorimo o srednjem veku, ali keltskih naselbinah po hribovju nad Idrijo ampak o znameniti piščali z dvema luknjama, ki so jo našli v jami Divje Babe nad Idrijco. » Najnovejše datacije z metodo elektronske spinske resonance (ESR) postavljajo plast s piščaljo v čas med 60.000 in 50.000 let pr. n. št. Glede na starost je lahko piščal pripadala samo neandertalcu, saj v tem času v Evropi ni nobenih znakov o prisotnosti kromanjonca.« (vir: http://www.dedi.si/dediscina/278-koscena-piscal-iz-divjih-bab-i)

Ti kraji imajo kljub neravnemu terenu in nedostopnosti, resnično neko posebno energijo, da so bili poseljeni že tako dolgo nazaj. Kakšna je ta energija smo skušali izkusiti v kraju Šebrelje ob cerkvici Sveti Ivan, ki je zelo blizu omenjenega najdišča. Težko je razumeti zakaj bi ljudje brez določenega razloga 5 cerkvic razporedili v obliko enakostraničnega pentagrama, kot so razporejene na tem območju. Razlogi so lahko v t.i. božjih podpisih in energijskih točkah, kot govori sledeči vir: : https://www.divje-babe.si/znameniti-pentagram/  Mi vam bomo podali osebno izkušnjo nekoga, ki je na ta kraj prišel z nejevero in ko se je ležerno ulegel na klop na energetski točki a se je zelo kmalu kot sveže rojen teliček zvrnil z nje… Glede tega dopuščamo obe možnosti, ki jih omenja Iztok Mlakar v pesmi Credo: » An če sam bog se jez’n zdej prkaže v’n z oblakov,

an reče: “Ben, me vidiš zdej, ti, k ne vervaš neč?”

Bom reku: “Prej ko vervam to, kar vidim, bom glih en malčk počaku,

k zna bit, da n’coj sm res popil kak glaž preveč.«

http://www2.arnes.si/~tverbo/mlakar/3.03.credo.txt

A za zapisnik naj poudarimo, da je prej omenjeni »nevernik« spil kozarec lokalnega Idrijskega piva šele po tem ko se je zvrnil s klopi na energetski točki, prej je bil resnično ves dan samo na izvirski vodi 😊 Včasih prideš do točke, ko vseh stvari ne moreš razlagati izkustveno in z znanstvenimi dognanji. Včasih je stvari potrebno le začutit ali pa jih ne… In se prepustiti lepim trenutkom in energijam. Pa naj bo te na energetski točki, v prijetni družbi s prijatelji ali pa bo vaš vir nekaj čisto vam edinstvenega.

 

29 dan: Idrija – Hleviška planina – Vojsko – Veliki in Mali Golak – Koča pod Golaki – Koča na Čavnu- Otlica.

Veliko kontrolnih točk, velike razdalje in veliko zanimivega na poti. Od Idrije do Hleviške planine in dalje so poti zavite in po teh cestah poteka tradicionalna gorsko dirkaška dirka. Pozimi pa so na posamezni poteh, ki smo jih prehodili aktivni člani lokalnega sankaškega društva. Omeniti moramo tudi geološki park Idrija. Veliko bi lahko povedali o njem a si lahko vse prebereta na http://www.geopark-idrija.si/si/ Nam sta bila najbolj zanimiva dva podatka. Da so v   njihovih globelih še dolgo po koncu zime sekali led in ga vozili v oddaljena mesta prodajat. To so bili časi, ko je hladilne omare in drugo »poganjal« led. Druga zanimivost je vertikalna mikroklima oz. temperaturne inverzije.

Če so se območja zaradi pričevanj naših predhodnikov bali so se naši strahovi, ko smo zopet vstopili v gost gozd še okrepili. Tudi zaradi vse gostejše megle, ki nas je spremljala že od zgodnjega jutra, ko smo krenili iz Idrije. Večkrat smo se zaradi nje, podrtih dreves na poti in drugih znamenj na poti vprašali ali naj obrnemo. Pa smo si rekli: ne, samo pogumno naprej. Od naših gostitelj smo slišali, da je Idriji pogosto, da ko je v dolini megla je na vrhu jasno. Res smo se na vrhu uspeli dvigniti nad meglo. Hvala našim prijateljem iz Idrije. Brez njih ne bi šli v megleni gozd iskat medvedov. Tudi s pomočjo vetra so se že nam na vrhu Velikega Golaka začeli odpirati pogledi nazaj proti Idriji in navzdol proti Ajdovščini. Dolga in naporna je bila ta pot skozi gozdove, kjer mnogi pohodniki piskajo in pojejo tudi zaradi medvedov. Mi pa smo razmišljali zakaj je na zemljevidih (tudi na tistem od www.pd-ajdovscina.si pred Iztokovo Kočo pod Golakih) Mali Golak (1480 m) še vedno nižji od od Malega Golaka (1495). Za kakšno napako gre izveste na www.slovenija360.si in http://www.pespoti.si/spp-tocka.php?id=119 Ko smo se spustili iz Malega Golaka proti Iztokovi koči pod Golaki nam je najprej v oči padla mini kapelica, ki je v podobnem lovskem stilu kot prej omenjena koča. Koča na Čavnu, ki je bila naša naslednja postojanka pa je že veliko bolj primorska… Malo od nje pa so se že začeli raztezati čudoviti pogledi na Ajdovščino in hribovje, ki ga še moramo prehoditi preden se začnemo spuščati proti morju. Pozno popoldansko pot sklenili v vasici Otlica, ki je znana po Otliškem oknu. Tudi, če v teh krajih ne boste zaradi pohoda po SPPP1 je prej omenjeno znamenitost iz več razlogov vredno obiskati, saj kot enodnevni izlet.  https://www.vipavskadolina.si/si/aktivno/pohodnistvo/poti/otlisko-okno

 

30 dan: Otliško okno – Pot po Angelski gori – Sinji vrh – Pirnatova koča pod Javorniki.
Če je iz Čavna izgledalo, da nas od Predmeje čakajo le pusti skalni grebeni kjer nas bo, in nas tudi je, le dodobra prepihala burja, smo se zmotili že pri Velikem Otliškem oknu. Ko smo stali pred nenavadno luknjo v steni velikosti 10×6, se nikakor nismo mogli zadovoljiti le z informacijo, da je posledica tektonskih premikov in posedkov zaradi različne sestave kamnin…V tistih trenutkih, ko si pred Velikim Otliškim oknom, ki je res nenavadne oblike se z lahkoto prepustiš razmišljanju o prebrani zgodbi Franca Černigoja o Javorovem hudiču, ki razloži kako so Votličani dobili svoje okno (Otliško Okno). V krajih s tako zanimivimi in lepimi imeni kot so:
Pot po Angelski gori, Kitajska, Sibirija, Sinji vrh, Parkljevec, … se lažje vživiš v zgodbo, da je luknjo v Skali naredil hudič, ko je slišal Kristusa, ki je pravil Sv. Petru, da sloni Čaven na dveh zlatih stebrih, spodaj pa da je zlato jezero. In ko je hudič hotel premakniti Čaven in priti do zlata, se je spotaknil in z rogom v Skalno reber naredil luknjo. Kakorkoli, danes je skoznjo čudoviti razgled na vasi v Vipavski dolini. Še dlje pa sežejo pogledi iz najvišje točke Sinjega vrha. Zaradi meglenih preteklih dni smo danes prvič na tem pohodu zagledali Slovensko morje. A več časa smo se zadržali ob slikarskih in drugih izdelkih umetnikov, ki že več let na tem vrhu ustvarjajo. Velja si vzeti čas za ogled teh umetnin in inštalacij okoli vrha. Pot od Sinjega vrha do Cola deloma poteka po gozdnih grebenih in travnikih mimo osamljenih domačij. Bolj kot smo se oddaljevali od Cola proti Javornikom redkejše so bile domačije z življenjem okoli njih. Ni lep pogled na zapuščene domačije s katerih so se mladi že dolgo nazaj začeli seliti v dolino za delom in boljšimi življenjskimi pogoji. A da ti lepi kraji ne bodo ostali povsem brez življenja izkazuje novogradnja ob cesti pod Pirnatovo kočo in številni planinci, ki že več kot 100 let prihajajo v te kraje iz Idrije, Primorske in tudi Trsta.

 

31 dan: Koča pod Javorniki – Podkraj – Zavetišče pod Abramom – Nanos – Razdrto
Včerajšnje zapise smo sklenili z zapisom od kod vse pohodniki pogosto prihajajo na Pirnatovo kočo pod Javorniki. No, iz vzhoda oz. smeri Podkraja zagotovo pogosto ne, sploh, če sklepamo po neshojeni in zaraščeni poti preko Javornika proti Podkraju. To pot očitno prehodimo le najbolj načelni pohodniki, ki želimo res celotno SPP1 prehoditi. Člani lokalnega društva so nam pojasnili, da pot tam ni uhojena, ker se do teh koč po žig SPP1 (pre)mnogi pripeljejo z avtom in tako v tej regiji lahko zberejo tudi po ducat žigov na dan. Za vse ostale pohodnike pa naši pohodniki ponujajo pomoč članom teh društev  pri čiščenju zaraščenih poti, saj na tako dolgih poteh nikogar ne spravi v dobro voljo igra: išči in najdi (za visoko travo) skrito usmerjevalno tablo in markacijo. Sploh če te druga pot ne odpelje do česa lepšega in zanimivejšega. Nas je druga pot sicer peljala v pravo smer a do neprehodnega terena. A dan je dobil povsem drugačno barvo, ko smo prišli iz gozda in na drugi strani pobočja začeli uživati v 180 stopinjskih razgledih. V pašnikih s čredami konj, nato spet malo v miru gozdov. Po spustu v lepo vasico Podkraj se je začel res dolg vzpon proti Abramu. Naklon je bil res tako zmeren, cesta pa tako enolično ista, da smo imeli v teh dveh urah pogosto občutek, da se niti ne dvigamo, še manj pa da napredujemo, saj razen gostega gozda nismo videli ničesar po čemer bi lahko izmerili napredovanje v dolžino. A makadamska pot po bukovem gozdu ima tudi veliko pozitivnega. Pa ne gre samo za senco na vroč dan, ampak lahko takšna nezahtevna pot omogoča, da se možgani zaposlijo tudi z resnejšimi razmišljanji. Eno od teh je ali je prav, da živijo divje živali, kot je npr. medved Mitko v ujetništvu. Za uvod je potrebno povedati, da so tega medveda v oskrbo na Turistični kmetiji Ambram sprejeli takrat, ko kot zapuščen mladiček sam ne bi preživel v naravi. Nato pa smo mi vsi zamudili priložnost, da bi se tega medveda postopoma zopet začelo vračati v naravo. Ker smo sedaj to zamudili je sedaj verjetno vseeno ali ostane na trenutni lokaciji ali da se ga odpelje v kak uraden živalski vrt. Verjamemo, da zanj tukaj zadovoljivo (ima podzemni brlog, bazen…) skrbijo saj imajo od medveda tudi koristi, ker zaradi njega to turistično kmetijo obišče še kak gost več. In posledično prihaja tudi zaradi tega do značilne “faušije”, ki pa je tokrat celo koristna, saj se zaradi nje oskrbniki za medveda še bolj trudijo. Saj imajo poleg vseh uradnih kontrol, še prej opisano v obliki javnega nadzora, ki pa je veliko strožji in po preteklih burnih odzivih tudi še kritičnejši. A da ne bo nesporazuma stališče naših pohodnikov je, da morajo divje živali živeti v naravi a daj naj po možnosti ne hodijo istočasno po “naših“ poteh 🙂 Beseda naših je namenoma v navednicah saj se je treba zavedati, da na takšnih pohodih mi vstopamo v bivanjski prostor divjih živali in ne obratno! Do sedaj smo se drug drugega k sreči izogibali a prej opisano stališče “živali” so nam danes sporočali tudi pogledi krav in konje na osamljenih pašnikih, ki so lahko pomenili tudi: “O, že spet so tukaj mestni planinci.” 🙂 Pot pred Abramom in skoraj celotno pot do Nanosa so nas spremljali prizori lepih pašnikov s konji in nato govedom. Moramo izpostaviti, da smo bili nad lepotami Nanosa resnično zelo pozitivno presenečeni. Verjetno zato, ker smo ga do sedaj vedno videli iz smeri primorske avtoceste “in nismo videli kako dolga in lepa planota je. Ta prekratek pogled nam zaradi večnega hitenja na in iz morja ni mogel ponuditi tega kar vidiš, če se na Nanos povzpneš s kolesom ali peš kot mi. A to ni gora primerna za vsakogar, sploh če se nanj povzpneš iz Razdrtega. Zato nanj ne hodite po tej smeri z “morsko” opremo in obutvijo, saj je po strmi trasi nekaj odsekov (varovanih z jeklenico…), kjer je sploh pri spustu dobro zelo previdno stopati. Sploh, če je za tabo 9 urni pohod in so sklepi in mišice že na meji dovoljene obremenitve! Utrujena pa niso bila naša grla, saj smo mnogi na nadvozu (Razdrto) preko avtoceste v veter in hrup izkričali vse kar smo želeli povedati osebam, ki so nas prizadele, nam storile kaj slabega… Ja tudi to je lahko način, da takšna neprijetna bremena pustiš za sabo in z lepšo energijo nadaljuješ dalje… Ali je prej opisano delovalo pa bomo morda zapisali v prihodnjih dneh. Za zdaj vemo, da smo kljub utrujenosti, dan končali 🙂

 

32 dan. Razdrto – Senožeče-Vremščica- Škocjanske Jame- Markovščina.                                 Včerajšnji večer se je zavlekel pozno v noč. Sprejeli smo namreč povabilo notranjke N., da prespimo v njihovem družinskem vikendu. Omenjena je z nami prehodila le eno traso a spoznali smo jo že na Češki koči na Spodnjih ravneh in od takrat verjame v naš projekt. Zelo cenimo ljudi, ki so prepoznali dobronamernost ciljev našega projekta in so nam kljub kratkotrajnemu poznanstvu bili pripravljeni pomagati. Prejšnji večer pa smo ugotovili, da se lahko ljudje iz zelo različnih okolij in krajev očitno z nekim višjim razlogom srečajo, da bi ugotovili, da smo si zelo podobni tako glede problemov, ki nas tarejo, pogledov na svet okoli nas in glede tega kaj je smisel življenja. In eden od teh je tudi, da se moraš v življenju čim večkrat ustaviti, si vzeti čas za takšne trenutke kot je bil včerajšnji in to tudi kadar te preganjajo roki in projektni cilji. Kljub poznemu odhodu v posteljo nam je večer dal veliko pozitivne energije, saj smo zjutraj brez težav vstali. Da pa smo na ta dan zmogli prehoditi 46.9 km pa je rezultat dobre uhojenosti (oz. v domačem jeziku kondicije zbrane na 1 mesečnem pohodu) in dejstva, da so tudi naši najstarejši pohodniki očitno še zadosti telesno “mladi” 🙂 Zgolj za orientacijo kako mladi so dejansko je potrebna informacija, da takrat, ko so bili res mladi so poslušali tudi “komad” skupine Zmelkow: Bit (… bistvo življenja je ležanje na plaži…:) .

https://www.youtube.com/watch?v=yiYYP12PksI

Ta pesem je bila naša današnja motivacija, da bi prehodili načrtovano kilometrino in jutri do večera prišli do morja oz. do cilja. Zjutraj smo v to še zelo verjeli, saj je iz Senožeč na Vremščico vodila ne preveč zahtevna pot po gozdu. Na vrhu pa se nam je večerni cilj – Slavnik zdel kot na dlani. Nato pa spust v dolino, preko tirov(mimogrede nad Divačo sta že dva tira) in ob letališču Divača proti Škocjanskim jamam. Verjetno, ker je bila ura že blizu poldneva, in ker smo videli opozorilne table, da hodimo po bivalnem območju medveda, je naš korak postajal kljub ravnemu terenu veliko bolj previden in počasen. Lokalen lovec nam je povedal, da se medvedi resnično odmaknejo od hrupa, ki ga povzročajo vlaki in letala a da v to območje prihajajo po lahko dostopno hrano-mlado srnjad. A da se ne bi bali medvedov še en lovski vic: Medvedi pri človeku pojedo le drobovino in če imaš dvojno srečo: 1.da je blizu dober kirurg in da se medved ne loti tudi tvojega srca boš verjetno preživel 🙂
Kljub (pre) veliki dozi črnega humorja smo bili tudi mi potrebni hrane in to takšne kalorične v obliki enega posladka za še kar nekaj popoldanskih kilometrov.
Za danes in jutri smo si res zadali veliko več kilometrov kot običajno. Razlogi zakaj takšno hitenje so se mnogim zdeli težko razumljivi, saj je bil razlog tudi, da želi eden od pohodnikov zaključiti pot točno v 33 dneh, ker je s temi števili  povezana oseba, ki jo želi čim prej videti. Vsak ima svoje motive in razloge a če vas v teh krajih ne bo čas preganjal si vzemite ternutek več, da si v miru pogledate freske v srednjeveških cerkvicah (Sv. Mavricija izven Matavuna), Sv. Martina (Slivje) ali postojite v kateri od sledečih vasic v Brkinskih gričih:  Podgrad pri Vremah, Artviže ali Mrše, kjer smo dočakali današnji sončni zahod. Razlog, da je v teh krajih vredno postati ni samo vinska kapljica, mir v naravi in ljudeh, ampak njihova gostoljubnost. V Artvižah smo domačina v hecu povprašali kje se v njihovi vasi, da dobiti kaj hladnega za popit. Pa nas je brez oklevanja počastil s pijačo iz svojega hladilnika. Seveda smo se zapletli v predolg, a nadvse prijeten pogovor in do predvidenega cilja, vas Markovščina,  prišli z lučkami na glavi. A tu še ni bil konec današnjega dne. Za določeno družbo si dovoliš, da te zapeljejo na drugo stran Slavnika in drugi dan nazaj. S tem smo izgubili dve dobri uri časa a smo bili del res veselega dogodka na srečanju v taboru Štajerske in Primorske konjenice. Že prej omenjena kombinacija da neverjetno energijo, če pa so zraven še domače mesnine in črno vino, dobra fešta… preprosto ne more izostat. Kar pozabili smo, da nas jutri čaka še en naporen delovni dan. Hvala Konjeniškemu klubu Stena za  nočitev, pogostitev in res dobro družbo…
Kar smo danes doživeli več kot podrobno opiše pesem Iztok Mlakar, Počasno življenje.
A, da se bomo po njegovem sporočilu iz refrena pogosteje ravnali  ga je potrebno še tukaj zapisati:
Nikdar v življenju ne hitet, bohvari                                                                                              Pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari.                                                                                     Lepe reči morš guštirat na lahno,                                                                                                     Da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,                                                                                              Da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.

http://lyric.si/stran/lyrics/avtor/iztok-mlakar/pesem/pocasno-zivljenje

 

33.dan Slavnik – Socerb – Osp – Tinjan – Ankaran-Debeli Rtič.
Po obilnem zajtrku smo bili kot novi. Z vinom prejšnji večer res nismo pretiravali a zadnji dan pred ciljem in v takšni družbi ga res nismo mogli samo degustirati. Res pa je, da so nam ponudili res dobro črno vino in ne kakšnega glavobolčana, ki se ga porablja za pijanska srečanja. Da smo vstali tako hitro v res v dobri psihofizični kondiciji dokazuje tudi dejstvo, da nam je bil za en krog po taboru posojen tudi najlepši gospodarjev konj. Zgolj toliko, da so nam vzbudili skomine ali naj  danes in v bodoče na takšne pohode krenemo peš ali na konjskem hrbtu.
No če smo čisto pošteni bi z veseljem ostali v družbi konjenikov še nekaj dni, če ne bi bilo morje – naš cilj in vse kar nas čaka za tem, le še en dan hoda stran.
Res nam je bilo lepo zadnje dni in res je težko razumeti naše očitno pretirano hitenje a morda to lahko razložimo na način, da če ti nekdo res zelo veliko pomeni v tvojem življenju si zaradi njega pripravljen skrajšati druge prijetne trenutke.
Pot na Slavnik, naš zadnji višji hrib, ni bila zahtevna, nas je pa sonce pri spustu do Socerba že zelo dobro pregrelo. Pot navzdol proti Ospu je potekala po gozdu a nekaj veselja so nam vzeli prizori odloženih oblačil beguncev in ekonomskih migrantov, ki so tukaj hodili na poti v Italijo. Žal morajo premnogi na še daljše pohode tudi zaradi veliko manj lepih motivov in razlogov. Glede teh imamo lahko različne poglede a moramo se zavedati, da smo bili tudi Slovenci že od samega začetka narod beguncev in migrantov in da so nas mnogi “domorodni” narodi pogosto lepše sprejeli kot mi danes te, ki hitijo preko naše države. Nočemo vam zbujati slabe vesti a ne bo odveč, če boste premislili o besedilu pesmi, Od ljudi za ljudi, raperjev Murat&Jose in da nanje začnete gledati le kot ljudi, ki si želijo isto kot vi, da bi lepše živeli…
https://m.youtube.com/watch?v=ZrTnjAR_05k
V Ospu smo skoraj zašli zaradi nerodnih opozoril o spremenjenih poteh zaradi gradnje dostopnih cest za drugi tir. Da ne boste tudi vi naredili kakšnega kilometra več, aktualne razmere sproti preverjajte pri domačinih. Ti so nam ponudili dve opciji. Prva hitrejša je vodila po poteh, kjer je starejši gospod hodil kot mlad pastir a te poti zaradi zaraščenosti verjetno ne bi več našel. Druga neuradna pa se je v žargonu pohodnikov izkazala na koncu za pravo avtocesto. Več o tem na slikah… Na poti na Tinjan nas ni več motila niti občutna popoldanska vročina, tudi zaradi dejstva, da smo bili na poti do zadnjega vrha. Razgled je bil vreden daljšega postanka a nas je tako vleklo k cilju, da smo preskočili kosilo in odžejani na pitniku ob cerkvici z neverjetno energijo že hiteli proti Škofijam, Hrvatinom… Priznamo, nismo se ustavljali, čeprav je bilo na poti v teh naseljih marsikaj vrednega kakšnega posnetka več… A danes smo pred očmi videli le še eno stvar. Niti pri predzadnjem žigu v Ankaranu si nismo vzeli čas za pijačo saj smo si nadvse želeli v knjižico vtisniti zadnji žig in se nato potopiti v morje. Ni nas motilo, da zadnji žig in formalni konec poti ni potekal dosežku primerno (eden od ciljev projekta https://www.slovenija360.si/spoznajmo-slovenijo/ je to spremeniti… ) …, saj smo si želeli čim prej priti do najbližje plaže… Ta s pogledom na pristanišče res ni najlepša, a morje je z nas v zadostni meri spralo vso pohodniško umazanijo in nas prijetno ohlajene spomnilo, da smo res na cilju… Ja nekaj sentimentalnosti bi v takšnih trenutkih bilo res primerno a mi bomo raje zaključili s happy end  zapisom… To ni konec… To začetek je… vsaj v obliki veselega zaključnega zapisa na temo te in prihodnjih poti…

 

To ni konec, to začetek je!

Čas za globlje analize in globoke zaključke še pride. A potrebno je navesti nekaj faktov, ki že sami po sebi povedo veliko o prehojeni poti.
– 617,4 prehojenih kilometrov

37, 3 km vzponov in 37.6 km spustov.

In to večinoma v manj kot 30 dneh. Najhitrejša izmed nas v 25.dneh, druga v 27.dneh, pohodnik, ki     pa je najdje hodil z družinsko/mladinsko skupino pa v 33 dneh. Hvala vsem, ki smo jih srečali na tej poti. Hvala vsem, ki so nam pomagali, nas spodbujali, pa tudi tistim, ki nam niso, ki so dvomili v potrebnost našega pohoda. Verjetno bo to težko razumeti a brez vseh vas ne bi  prišli do cilja! Na koncu moramo znova omeniti vse, ki so nam na poti ponudili brezplačno prenočišče in nas nahranili. Do sedaj še nista bila omenjena mlada bio-vinogradnika, ki sta nam zadnji dan ponudila prenočišče in udeležbo na najbolj zabavni trgatvi do sedaj. A tako kot sama pot ni bila le gibanje, tudi ta trgatev ni bilo le obiranja grozdja. Bilo je srečevanje, sprejemanje takšnih novih pogledov na katere kljub samo-prepričanosti v našo razgledanost nismo niti pomislili. Če se na isti trgatvi srečajo bio-vinogradnik, Štajerc s prepričanjem v drugačnim način predelave grozdja, lovec in vegetarijanec, ortodoksni intelektualec in nekdo, ki verjame, da se z bio-dinamiko v glavah mrtvih krav (rogovi so tudi antene kozmičnih energij) da vzgojiti tekočine, ki pomagajo pri kmetijstvu… potem postane debata takoj več kot zanimiva 🙂 In tudi zaradi takšnih ljudi in debat je dobro kdaj opraviti takšno pot!                             Posledično smo se vsi preoblikovali tako na znotraj kot na zunaj. Pogosto smo slišali, da preprosto nismo več isti. A ne mislimo zgolj na opazke o shujšanosti, čeprav tudi ta ni mogla ostati neopazna. Rekord ima pohodnik/ca (ne zaupamo kateri/a 🙂 ki je izgubil/a 9 kg in to kljub temu, da se ni odrekel/a pivu (tudi pohodnice ga pijejo) in posladkom. Ja, na poti res veliko kalorij porabiš in zato moraš tudi veliko več porabljati. A ko se to spremeni in si podvržen manj dnevnim naporom moraš takoj začeti manj kolorij vnesti v telo. Predvsem pa ne prenehati z vsakodnevnim gibanjem, pa četudi je to samo minimalno potreben 1 urni dnevni sprehod v naravi, kolikor je potrebno da resetirate vaše telo in misli. Morda tega ne boste uspeli prav vsak dan a poskusite se v bodoče kam, namesto z odpraviti peš ali s kolesom. Finci nas lahko nauče, da slabo vreme ne obstaja. Obstaja le opcija, da se za določeno vreme preslabo ali neustrezno oblečete. In prosim to privzgojite tudi svojim otrokom, saj obstaja določen pozitiven razlog, da več kot 60 % mladih fincev v šolo tudi pozimi  prihaja s kolesom!
A potrditev delovanja prej opisane shujševalne matematike ne sme biti najpomembnejši zaključek.
Kar je veliko pomembneje: v tem mesecu je bilo dovolj časa, da smo razmislili o vsem dobrem in slabem, kar se nam je zgodilo v dosedanjem življenju. O tem kaj bomo oprostili a ne pozabili, kaj preprosto nismo počeli prav v preteklosti, kaj bomo spremenili, da bo lepše nam in drugim v življenju. In predvsem, da bomo z dobrimi navadami nadaljevali, predvsem z gibanjem v naravi, saj zelo pozitivno vpliva tudi na naše psihično počutje in odnos do drugih. Ja brez pohodništva nekateri res očitno ne znamo več. Zato se že pripravljamo, na drugi del projekta www.slovenija360.si v okviru katetega bomo Slovenijo obhodili tudi ob južni in vzhodni meji. Od Ankarana do Hodoša in od tam ob severni meji še do Maribora. Ta nova planinska pot bo primerna prav za vsakogar, saj jo bo lažje prehoditi v več etapah in v obliki vikend izletov. Tudi z manj psiho-fizične predpriprave kot za SPP1, ki jo zaradi nekaj prezahtevnih tras ne bi priporočili vsakomur. Zato predlagamo, da najprej prehodite to novo planinsko pot, nato morda Juliano trail, SPP1, nato pa lahko obiščite še vrhove, ki spadajo v razširjeno Slovensko planinsko pot.
Najekstremnejši med nami se  bomo v prihodnjem letu povzpeli na vse Slovenske vrhove višje od 2000 m. A to je naš cilj.
Vi pa boste z lahkoto našli takšnega, ki bo najbolj ustrezal vam, saj že zadetki v spletnem iskalniku ponudijo vsaj nekaj pohodnih poti v vaši bližnji okolici.
Za konec naj vam zaželimo, da si tudi vi zabeležite misel: To ni konec… to začetek je… in si poiščete takšno življenjsko in pohodniško pot, ki vas bo tako očitno pozitivno spremenila, kot je nas pot od Maribora do Ankarana po SPP1.