Jutranje panorame so najčistejše, pot večinoma  nezahtevna in to so trenutki, ko se prepustiš razmišljanju o med vojno požgani kmetiji Šišernik pod Uršljo goro in partizanih XIV. Divizije, ki so hodili po tej poti pozimi 1944. Teh zgodb ne smemo pozabiti a je prav, da iz njih razvijamo predvsem povezovalne projekte usmerjene v prihodnost! Partizanski grob ob kapelici je to željo po ne-ločevanju pokazal že dolgo nazaj! Na Slemenu pa nas je domačin, pri katerem smo si natočili vodo, spomnil tudi na anekdoto Velenjčana Veljka Vlahoviča. Prav bi bilo, da ne bi izgubljali energijo in časa s tem, da neargumentirano preimenujemo imena ulic in osnovnih šol, kot se je to zgodilo v spodaj opisanem primeru. Saj je, in bo, dovolj priložnosti, da se podobni objekti poimenujejo tudi po osebah drugačnih političnih nazorov in delujočih v drugih časovnih obdobjih! Pustimo ob strani ideologijo in politiko. Narodni heroj Veljko Vlahovič (ni tisti o katerem govori spodnja anekdota) bi lahko mlade spodbujal, da se borijo za svoja prepričanja, za spremembe, ne pa da so povsem družbeno neaktivni in brez mladostniške družbene upornosti…

Ko je soimenjaka prej omenjenega heroja ustavil policaj, ga je vprašal po imenu in odgovoril mu je, da je Veljko Vlahović. Kje delate? Na OŠ Veljka Vlahovića. In kje stanujete: v Ul. Veljka Vlahovića. In ker policaj ni bil iz Velenja ni mogel vedeti, da so vsi trije podatki resnični. Kar je sledilo med njima, pa ni več za v anekdoto 🙂