Po obilnem zajtrku smo bili kot novi. Z vinom prejšnji večer vodniki res nismo pretiravali a zadnji dan pred ciljem in v takšni družbi ga res nismo mogli samo degustirati. Res pa je, da so nam ponudili res dobro črno vino in ne kakšnega glavobolčana, ki se ga porablja za pijanska srečanja. Da smo vstali tako hitro v res v dobri psihofizični kondiciji dokazuje tudi dejstvo, da nam je bil za en krog po taboru posojen tudi najlepši gospodarjev konj. Zgolj toliko, da so nam vzbudili skomine ali naj  danes in v bodoče na takšne pohode krenemo peš ali na konjskem hrbtu.
No, če smo čisto pošteni bi z veseljem ostali v družbi konjenikov še nekaj dni, če ne bi bilo morje – naš cilj i- n vse kar nas čaka za tem, le še en dan hoda stran.
Res nam je bilo lepo zadnje dni in res je težko razumeti naše očitno pretirano hitenje, a morda to lahko razložimo na način, da če ti nekdo res zelo veliko pomeni v tvojem življenju si zaradi njega pripravljen skrajšati druge prijetne trenutke.
Pot na Slavnik, naš zadnji višji hrib, ni bila zahtevna, nas je pa sonce pri spustu do Socerba že zelo dobro pregrelo. Pot navzdol proti Ospu je potekala po gozdu a nekaj veselja so nam vzeli prizori odloženih oblačil beguncev in ekonomskih migrantov, ki so tukaj hodili na poti v Italijo. Žal morajo premnogi na še daljše pohode tudi zaradi veliko manj lepih motivov in razlogov. Glede teh imamo lahko različne poglede a moramo se zavedati, da smo bili tudi Slovenci že od samega začetka narod beguncev in migrantov in da so nas mnogi “domorodni” narodi pogosto lepše sprejeli, kot mi danes te, ki hitijo preko naše države. Nočemo vam zbujati slabe vesti a ne bo odveč, če boste premislili o besedilu pesmi, Od ljudi za ljudi, raperjev Murat&Jose. Vse kar si želimo, da bi nanje začeli gledati kot ljudi, ki si želijo istih stvari kot vi, da bi lahko nekje lepše živeli…
https://m.youtube.com/watch?v=ZrTnjAR_05k
V Ospu smo skoraj zašli zaradi nerodnih opozoril o spremenjenih poteh zaradi gradnje dostopnih cest za drugi tir. Da ne boste tudi vi naredili kakšnega kilometra več, aktualne razmere sproti preverjajte pri domačinih. Ti so nam ponudili dve opciji. Prva hitrejša je vodila po poteh, kjer je starejši gospod hodil kot mlad pastir a te pot, kot je povedali zaradi zaraščenosti verjetno ne bi več našel. Druga neuradna pa se je na koncu, v žargonu pohodnikov, izkazala za pravo avtocesto. Več o tem na slikah… Na poti na Tinjan nas ni več motila niti občutna popoldanska vročina, tudi zaradi dejstva, da smo bili sedaj na poti do res zadnjega vrha. Razgled je bil vreden daljšega postanka a nas je tako vleklo k cilju, da smo preskočili kosilo in ko smo se odžejali na pitniku ob cerkvici, smo z neverjetno energijo hiteli proti Škofijam, Hrvatinom… Priznamo, nismo več pozorno spremljali okolice, čeprav je bilo na poti v teh naseljih marsikaj vrednega kakšnega postanka in posnetka več… A danes smo pred očmi videli le še eno stvar. Niti pri predzadnjem žigu v Ankaranu si nismo vzeli čas za pijačo, saj smo si nadvse želeli v knjižico vtisniti zadnji žig in se nato potopiti v morje. Ni nas motilo, da zadnji žig in formalni konec poti ni potekal dosežku primerno (eden od ciljev projekta https://www.slovenija360.si/spoznajmo-slovenijo/ je to spremeniti… ) …, saj smo si želeli čim prej priti do najbližje plaže… Ta s pogledom na pristanišče res ni najlepša, a morje je z nas v zadostni meri spralo vso pohodniško umazanijo in nas prijetno ohlajene spomnilo, da smo res na cilju… Ja nekaj sentimentalnosti bi v takšnih trenutkih bilo res primerno, a mi bomo raje zaključili s happy end  zapisom… To ni konec… To začetek je… vsaj v obliki veselega zaključnega zapisa na temo te in prihodnjih poti…