Včerajšnji večer se je zavlekel pozno v noč. Sprejeli smo namreč povabilo notranjke N., da prespimo v njihovem družinskem vikendu. Omenjena je z nami prehodila le eno traso a spoznali smo jo že na Češki koči na Spodnjih ravneh in od takrat verjame v naš projekt. Zelo cenimo ljudi, ki so prepoznali dobronamernost ciljev našega projekta in so nam kljub kratkotrajnemu poznanstvu bili pripravljeni pomagati. Prejšnji večer pa smo ugotovili, da se lahko ljudje iz zelo različnih okolij in krajev očitno z nekim višjim razlogom srečajo, da bi ugotovili, da smo si zelo podobni tako glede problemov, ki nas tarejo, pogledov na svet okoli nas in glede tega kaj je smisel življenja. In eden od teh je tudi, da se moraš v življenju čim večkrat ustaviti, si vzeti čas za takšne trenutke kot je bil včerajšnji in to tudi kadar te preganjajo roki in projektni cilji. Kljub poznemu odhodu v posteljo nam je večer dal veliko pozitivne energije, saj smo zjutraj brez težav vstali. Da pa smo na ta dan zmogli prehoditi 46.9 km pa je rezultat dobre uhojenosti (oz. v domačem jeziku kondicije zbrane na 1 mesečnem pohodu) in dejstva, da so tudi naši najstarejši pohodniki očitno še zadosti telesno “mladi” 🙂 Zgolj za orientacijo kako mladi so dejansko je potrebna informacija, da takrat, ko so bili res mladi so poslušali tudi “komad” skupine Zmelkow: Bit (… bistvo življenja je ležanje na plaži…:) .

https://www.youtube.com/watch?v=yiYYP12PksI

Ta pesem je bila naša današnja motivacija, da bi prehodili načrtovano kilometrino in jutri do večera prišli do morja oz. do cilja. Zjutraj smo v to še zelo verjeli, saj je iz Senožeč na Vremščico vodila ne preveč zahtevna pot po gozdu. Na vrhu pa se nam je večerni cilj – Slavnik zdel kot na dlani. Nato pa spust v dolino, preko tirov(mimogrede nad Divačo sta že dva tira) in ob letališču Divača proti Škocjanskim jamam. Verjetno, ker je bila ura že blizu poldneva, in ker smo videli opozorilne table, da hodimo po bivalnem območju medveda, je naš korak postajal kljub ravnemu terenu veliko bolj previden in počasen. Lokalen lovec nam je povedal, da se medvedi resnično odmaknejo od hrupa, ki ga povzročajo vlaki in letala a da v to območje prihajajo po lahko dostopno hrano-mlado srnjad. A da se ne bi bali medvedov še en lovski vic: Medvedi pri človeku pojedo le drobovino in če imaš dvojno srečo: 1.da je blizu dober kirurg in da se medved ne loti tudi tvojega srca boš verjetno preživel 🙂
Kljub (pre) veliki dozi črnega humorja smo bili tudi mi potrebni hrane in to takšne kalorične v obliki enega posladka za še kar nekaj popoldanskih kilometrov.
Za danes in jutri smo si res zadali veliko več kilometrov kot običajno. Razlogi zakaj takšno hitenje so se mnogim zdeli težko razumljivi, saj je bil razlog tudi, da želi eden od pohodnikov zaključiti pot točno v 33 dneh, ker je s temi števili  povezana oseba, ki jo želi čim prej videti. Vsak ima svoje motive in razloge a če vas v teh krajih ne bo čas preganjal si vzemite trenutek več, da si v miru pogledate freske v srednjeveških cerkvicah (Sv. Mavricija izven Matavuna), Sv. Martina (Slivje) ali postojite v kateri od sledečih vasic v Brkinskih gričih:  Podgrad pri Vremah, Artviže ali Mrše, kjer smo dočakali današnji sončni zahod. Razlog, da je v teh krajih vredno postati ni samo vinska kapljica, mir v naravi in ljudeh, ampak njihova gostoljubnost. V Artvižah smo domačina v hecu povprašali kje se v njihovi vasi, da dobiti kaj hladnega za popit. Pa nas je brez oklevanja počastil s pijačo iz svojega hladilnika. Seveda smo se zapletli v predolg, a nadvse prijeten pogovor in do predvidenega cilja, vas Markovščina,  prišli z lučkami na glavi. A tu še ni bil konec današnjega dne. Za določeno družbo si dovoliš, da te zapeljejo na drugo stran Slavnika in drugi dan nazaj. S tem smo izgubili dve dobri uri časa a smo bili del res veselega dogodka na srečanju v taboru Štajerske in Primorske konjenice. Že prej omenjena kombinacija da neverjetno energijo, če pa so zraven še domače mesnine in črno vino, dobra fešta… preprosto ne more izostat. Kar pozabili smo, da nas jutri čaka še en naporen delovni dan. Hvala Konjeniškemu klubu Stena za  nočitev, pogostitev in res dobro družbo…
Kar smo danes doživeli več kot podrobno opiše pesem Iztok Mlakar, Počasno življenje.
A, da se bomo po njegovem sporočilu iz refrena pogosteje ravnali  ga je potrebno še tukaj zapisati:
Nikdar v življenju ne hitet, bohvari                                                                                              Pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari.                                                                                     Lepe reči morš guštirat na lahno,                                                                                                     Da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,                                                                                              Da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.

http://lyric.si/stran/lyrics/avtor/iztok-mlakar/pesem/pocasno-zivljenje