Včerajšnje zapise smo sklenili z zapisom od kod vse pohodniki pogosto prihajajo na Pirnatovo kočo pod Javorniki. No, iz vzhoda oz. smeri Podkraja zagotovo pogosto ne, sploh, če sklepamo po neshojeni in zaraščeni poti preko Javornika proti Podkraju. To pot očitno prehodimo le najbolj načelni pohodniki, ki želimo res celotno SPP1 prehoditi. Člani lokalnega društva so nam pojasnili, da pot tam ni uhojena, ker se do teh koč po žig SPP1 (pre)mnogi pripeljejo z avtom in tako v tej regiji lahko zberejo tudi po ducat žigov na dan. Za vse ostale pohodnike pa naši pohodniki ponujajo pomoč članom teh društev  pri čiščenju zaraščenih poti, saj na tako dolgih poteh nikogar ne spravi v dobro voljo igra: išči in najdi (za visoko travo) skrito usmerjevalno tablo in markacijo. Sploh če te druga pot ne odpelje do česa lepšega in zanimivejšega. Nas je druga pot sicer peljala v pravo smer a do neprehodnega terena. A dan je dobil povsem drugačno barvo, ko smo prišli iz gozda in na drugi strani pobočja začeli uživati v 180 stopinjskih razgledih. V pašnikih s čredami konj, nato spet malo v miru gozdov. Po spustu v lepo vasico Podkraj se je začel res dolg vzpon proti Abramu. Naklon je bil res tako zmeren, cesta pa tako enolično ista, da smo imeli v teh dveh urah pogosto občutek, da se niti ne dvigamo, še manj pa da napredujemo, saj razen gostega gozda nismo videli ničesar po čemer bi lahko izmerili napredovanje v dolžino. A makadamska pot po bukovem gozdu ima tudi veliko pozitivnega. Pa ne gre samo za senco na vroč dan, ampak lahko takšna nezahtevna pot omogoča, da se možgani zaposlijo tudi z resnejšimi razmišljanji. Eno od teh je ali je prav, da živijo divje živali, kot je npr. medved Mitko v ujetništvu. Za uvod je potrebno povedati, da so tega medveda v oskrbo na Turistični kmetiji Ambram sprejeli takrat, ko kot zapuščen mladiček sam ne bi preživel v naravi. Nato pa smo mi vsi zamudili priložnost, da bi se tega medveda postopoma zopet začelo vračati v naravo. Ker smo sedaj to zamudili je sedaj verjetno vseeno ali ostane na trenutni lokaciji ali da se ga odpelje v kak uraden živalski vrt. Verjamemo, da zanj tukaj zadovoljivo (ima podzemni brlog, bazen…) skrbijo saj imajo od medveda tudi koristi, ker zaradi njega to turistično kmetijo obišče še kak gost več. In posledično prihaja tudi zaradi tega do značilne “faušije”, ki pa je tokrat celo koristna, saj se zaradi nje oskrbniki za medveda še bolj trudijo. Saj imajo poleg vseh uradnih kontrol, še prej opisano v obliki javnega nadzora, ki pa je veliko strožji in po preteklih burnih odzivih tudi še kritičnejši. A da ne bo nesporazuma stališče naših pohodnikov je, da morajo divje živali živeti v naravi a daj naj po možnosti ne hodijo istočasno po “naših“ poteh 🙂 Beseda naših je namenoma v navednicah saj se je treba zavedati, da na takšnih pohodih mi vstopamo v bivanjski prostor divjih živali in ne obratno! Do sedaj smo se drug drugega k sreči izogibali a prej opisano stališče “živali” so nam danes sporočali tudi pogledi krav in konje na osamljenih pašnikih, ki so lahko pomenili tudi: “O, že spet so tukaj mestni planinci.” 🙂 Pot pred Abramom in skoraj celotno pot do Nanosa so nas spremljali prizori lepih pašnikov s konji in nato govedom. Moramo izpostaviti, da smo bili nad lepotami Nanosa resnično zelo pozitivno presenečeni. Verjetno zato, ker smo ga do sedaj vedno videli iz smeri primorske avtoceste “in nismo videli kako dolga in lepa planota je. Ta prekratek pogled nam zaradi večnega hitenja na in iz morja ni mogel ponuditi tega kar vidiš, če se na Nanos povzpneš s kolesom ali peš kot mi. A to ni gora primerna za vsakogar, sploh če se nanj povzpneš iz Razdrtega. Zato nanj ne hodite po tej smeri z “morsko” opremo in obutvijo, saj je po strmi trasi nekaj odsekov (varovanih z jeklenico…), kjer je sploh pri spustu dobro zelo previdno stopati. Sploh, če je za tabo 9 urni pohod in so sklepi in mišice že na meji dovoljene obremenitve! Utrujena pa niso bila naša grla, saj smo mnogi na nadvozu (Razdrto) preko avtoceste v veter in hrup izkričali vse kar smo želeli povedati osebam, ki so nas prizadele, nam storile kaj slabega… Ja tudi to je lahko način, da takšna neprijetna bremena pustiš za sabo in z lepšo energijo nadaljuješ dalje… Ali je prej opisano delovalo pa bomo morda zapisali v prihodnjih dneh. Za zdaj vemo, da smo kljub utrujenosti, dan končali 🙂