Slovenska planinska pot med omenjenimi točkami ne poteka po zračni liniji ampak lepo umirjeno naokoli brez velikih sprememb v višinski razliki. To je čas brezskrbnih korakov, ko oči lahko počivajo na prizorih lepo urejenih hribovskih kmetij, travnikov in umirjenih vrhov, za katerimi so gore, ki smo jih prehodili v preteklih dneh. Namenoma smo uporabili izraz umirjeni vrhovi saj ne Bevkov vrh ne Sivka nimata ostrine, ki smo jih pri gorah in osvojenih hribih bili navajeni iz preteklih tednov. Ta občutek pri Sivki zmanjša dejstvo, da je vrh v gozdu in na kjer je skrinjica z žigom ni hribovskega razgleda, ki smo ga bili vajeni. Več razgleda je na Bevkovem vrhu, kjer nam bo ostala v spominu mini hiška iz debla, za katero velja javna tajna, da v njej ni zaklenjena steklenička s šnopsom, ki je ne smeš izprazniti, saj boš s tem povzročil namerno škodo. S posebnim razlogom smo to zapisali kar se da zapleteno. Ko boste spregovorili par besed z ljudmi iz teh krajev boste vedeli kako ravnati ob takšnih napisih. Čeprav na takih pohodih pogosto hitimo pa predlagamo, da si vzamete čas za pogovor z ljudmi, ki tam živijo, saj boste najzanimivejše zgodbe slišali prav od teh, ter od ljudi z željo po ohranjanju zgodovinskih pričevanj. Nekaj takšnih, ki prikažejo, da se je tudi v teh odročnih krajih veliko dogajalo je zbrano na tej spletni strani:

http://westre.blog.siol.net/

Po vsej tej poti je veliko partizanskih spomenikov iz druge svetovne vojne, zato je prav, da slišite tudi zgodbe tistih, ki so bili v strahu pred obema vojskujočima se stranema in so želeli le preživeti v teh razmerah. Veliko žalostnih zgodb, ki jih skušamo odmisliti, ko hodimo mimo lepe vasice Ledine. Za vas in za nas dodajamo opomnik za prvi sledeči izlet, ko bo čas: Ledinske krnice. Za tiste, ki pa boste teh krajih hodili proti Idriji pa še dva varnostnima napotka. Ob dežju ali dan po njem je iz Ledinskega razpotja proti Idriji veliko varneje iti po cesti preko Spodnje Idrije kot pa po gozdu in grebenih nad Idrijo. Navkljub turam zadnjih dveh dni tukaj ni primerno hoditi v športni obutvi. Tako zaradi naklonov, ozkih poti, kot deloma zaradi nevarne kamnite podlage. Ti zadnji spusti proti Idriji (vsaj do točke Raufank) so resna planinska pot. A to pot vseeno priporočamo, saj boste iz točke Raufunk videli enega od lepših pogledov na Idrijo. Danes so te brežine zopet ozelenele, ko pa je nekoč deloval ta dimnik separarnice Hg je bilo pobočje skoraj da golo. Danes je tudi zaradi prostovoljcev skupine Zavedno Brušer tukaj kar nekaj urejenih poti mdr. Turška noga, Brušer in prej omenjeni Raufnk. Pogled iz te točke omogoča pogled na skoraj vso mesto. Za vpogled v njeno bogato zgodovino bo potreben spust po Rudarski ulici mimo Rudarske kolonije… kjer modernejši del mesta in nato preko Idrijce v stari del, kjer se morate ustaviti ob najstarejši rudarski stavbi, v Antojevem rovu (da se občutiti rudarski poklic) , najstarejši slovenski realki-gimnaziji in gradu, kjer je danes muzej…