Včerajšnji čudovit sončni zahod je dobil nadaljevanje v prelepem sončnem vzhodu. Zanj je v gorah potrebno vstati pred petelini. Danes je bilo temu skoraj dobesedno tako, saj se je na anteni naše koče šopiril Divji petelin.
Obilen zajtrk pri katerem so kuharice zopet častile sveže pečene Flancate 🙂 Kar ostali bi tu, če bi imeli čas… Današnji cilj ni bil osvajanje gora ampak premagovanje razdalj. Tudi zgodovinskih. Najprej iz časa pred in po prvi svetovni vojni. Iz tistega časa smo ves dan videvali mnogo kavern, bunkerjev zakritih skalami in travno rušo; del poti pa je bil speljana še po kamnitih poteh, ki so jih izdelali Italijanski vojaki. Slišali smo veliko zanimivih zgodb povezanih s tihotapljenjem preko Rapalske meje oz. kot v teh krajih pravijo t.i. kontrabantu. Približno na pol poti, ko smo se približevali Smučarskemu centru Cerkno, so bili zgodovinski dogodki bolj povezani z Drugo svetovno vojno. Iz več razlogov smo se ustavili v
Bolnišnici Franja. O zdravnici Franji Bojc Bidovec ki jo je na koncu vodila in po kateri je Bolnišnica dobila ime ste verjetno že veliko slišali. Vendar je ta bolnišnica veliko več kot samo ena oseba, saj je v vseh oddelkih te bolnišnice delalo več kot 150 ljudi. Ob tem je potrebno izpostaviti tudi vsestransko pomoč in naklonjenost okoliškega prebivalstva. Zaradi tega in humanega poslanstva (zdravili so tudi nasprotnike in tudi italijanski zdravnik Sticchi je pomagal zdraviti partizane) je bolnišnica ostala neodkrita. In v teh dneh, ko je je BBC na svoji spletni strani https://www.bbc.com/reel/video/p08phw0p/the-hospital-the-nazis-could-never-find
objavil video prispevek o tej bolnišnici so se v neposredni bližini bolnišnice dogajale težko razumljive zgodbe, posledica katerih je, da na vrhuncu turistične sezone ne deluje lokal, kjer obiskovalci, ko tam parkirajo svoje vozilo dobijo prve informacije. Mi smo od zadnjih najemnikov, ko smo povedali da smo na pohodu po spp1, dobili veliko spodbudnih besed in ker nam pijače niso mogli prodati še gratis nekaj kratkih in osvežilnih. Kljub temu, da se jim je na tem mestu neka zgodba zaključevala smo od njih vseeno slišal govoriti samo najlepše o svojem kraju. Od njih je bilo čutiti veliko prijaznosti in optimizma. Ta nam je bil potreben takoj, ko smo zopet strmo zavili po poti navzgor. K sreči zopet v prelepe gozdove. Tik pred kočo pod Ermanavcem pa so se pogledi odprli še na Poljansko dolino in proti Idriji, našemu jutrišnjemu cilju.