Jutranje prebujanje je potekalo ob mirni potki imenovana Soška pot, ki večinoma poteka tesno ob reki Soči. Njeno bobnenje nas je prijetno prebujalo. S te poti smo skrenili, in za kratko hodili ob znani cesti na Vršič, da bi se ustavili ob spomeniku Juliusu Kugyju. Enemu prvih gornikov, ki so dodobra spoznali okoliške gore. Nato pa preko visečega mostu nazaj na Soško pot. Lepo urejena pot po kateri poteka tudi t.i. Alpe Adria trail, ki je v teh krajih veliko bolj popularna kot spp1, sploh če primerjaš, da so za prvo pot naredili lepe označitvene stebre, za spp1 pa so markacije na tem delu že zaraščene. Že prav, da ustvarjamo nove pohodniške poti, a ne na račun, da se pozablja na stare in uveljavljene, kot je npr. Spp1. Še bolj pa sta nas razočarali dejstvi, da je Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka v kraju Log pri Trenti odprto šele od 10 ure dalje!? In da so od tu umaknili tudi bankomat, četudi je njegov obstoj še vedno naveden na spletni strani ene od večjih slovenskih bank. Res nerodna zadeva za pohodnika na spp1 in za ostale, ki bi radi ostali v teh krajih, pa je na mnogih krajih (sploh pa v planinskih kočah) zelo redko brezgotovinsko plačevanje. Najbližji bankomat pa v 20 km oddaljenem kraju . In ob tem se je potrebno vprašati ali ob vseh teh naravnih danostih res ne znamo privabiti in zadržati dovolj turistov, da ne bi več rabili govoriti o prej omenjenih nerodnih situacijah.
A ko smo iz 50. ovinka Vršiške ceste zavil proti dolini Zadnjici so bile te “dolinske” težave pozabljene. A prehitro smo se razveselili saj je bila sprva pot zelo zložna in je potekala večinoma po gozdu. A takoj na razcepu imenovanem Planja, kjer smo se odcepili od poti, ki pelje na že obiskano Luknjo in Kočo v Doliču, smo ugotovili da se več kot 1400 višinskih metrov ne da premagati brez zelo veliko truda. Na res dolgem kamnitem koritu Zadnjiški dol, nas je osvežila in okrepčala izvirska voda, kjer so bile malo pred nami srnice. Ko smo prišli na preval Čez Dol pa so se začele številne mulatjere. Na teh kamnitih poteh smo bili direktno izpostavljeni soncu v najbolj soparnem obdobju pred nevihto. A kako je bilo šele vojakom med 1.sv.vojno, ko so gradili te poti, ob stalnem hrupu iz bližnjih bojišč. Žal nam je, da so mnogi za vedno ostali tukaj zaradi vojnih grozot. In da v teh lepi krajih niso imeli miru ob prelepih razgledih, kot je ta izpred Koče na Prehodavcih. Več kot 180 stopinjska panorama z gorami višjimi večinoma več kot 2000 m ti preprosto vzame sapo.