Ker smo želeli priti na Jalovec pred napovedanimi nevihtami in dežjem smo iz Vršiča krenili že pred sončnim vzhodom. Ob sončnem vzhodu pa zagledali pred sabo naša današnja cilja: najprej Zavetišče pod Špičkom in nato Jalovec. Oba osončena in v posebnih barvah. Po ogledu takrat posnetih fotografij boste razumeli zakaj Jalovcu mnogi pravijo Kralj Slovenskih gora in zakaj je ta gora v znaku Slovenske planinske zveze. Res lahko samo v presežnikih govorimo o njej. O presežnikih pa moramo govoriti o še eni gospe I., ki je že blizu upokojitve. I. je izkušena gornica in alpinistka, a še ena od žensk, ki načrtuje spp1 prehoditi večinoma sama. In gleda, da se je sama brez težav povzpela na Jalovec ne dvomimo, da ji bo uspelo. Jalovec je po oceni mnogih zadnji težji preizkus na Spp1, saj lahko za tem nadaljuješ brez samo-varovalnega kompleta . Za vzpon nanj je potrebno kar nekaj truda, četudi se nanj vzpenjate po trasi SPP1 in ne preko Okna v Jalovški Škrbini. Nekaj več previdnosti je potrebno le na grebenu, ki vodi na vrh, saj ta ni zavarovan, je pa večina grebenske poti prepadne na obe strani. Z vrha so nas pregnale prve kaplje in dvigajoče megle. Zato smo se hitro spustili do Zavetišču pod Špičkom.

Pohvaliti moramo mladi oskrbnici, da z omejenimi danostmi, na tej višini obvladujeta to mini kočo. In da se potrudita tudi običajni hribovski hrani dodati nekaj več… Dokazali sta da se z malo izvirnosti… da ustvariti bogatejše okuse… Priporočamo njuno ješprenovko, ki ni navaden ričet kot na drugih kočah.. .

Oddaljeno grmenje in današnja motivatorka in sopotnica I. sta nas spodbudili še k hitrejšemu spustu v Kekčevo dolino in do Koče pri izviru Soče. Slednjo je popoldanski dež hitro napolnil in njeno šumenje je polnilo ušesa. Lepo je biti zopet v dolini, posebej še tako lepi.