Drugi dan sta se našima najpogumnejšima pohodnikoma, pri Slapu Šumik (pri Bajdotu), pridružili še dve družini (skupaj 5 otrok in mladostnikov). Slap je res čudovit. Prav tako rastlinski svet v gozdovih. Ko smo na mahovno rastje polegli utrujene otroke, so ti v tistem trenutku upravičeno imeli občutek, da ležijo v najmehkejši postelji. A tako je le poleti. Takšnih razmer niso imeli partizani Pohorskega bataljona. Ti bi tudi v takšnih razmerah preživeli Pohorsko zimo. A je januarja leta 1943, okoli 2000 sovražnikov, obkolilo njihov tabor pri Osankarici. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili vsi (enega ranjenega so kot talca ustrelili kasneje) ubiti. Med potjo, ki nas je vodila po prostranih Pohorskih gozdovih preko Klopnega vrha do Rogle me je vsak veter, kljub vročini, opomnil na mraz v katerem se je odvijala prejšnja zgodba. Prav je, da tudi naši otroci spoznajo te zgodbe, kakor tudi zgodbe druge udeležene strani, ki so se zgodile med in po vojni. Z željo, da se te nikoli več ne ponovijo, je društvo Kažipot začelo s pacifističnim projektom www.nomorewars.eu