Ob jutranjem spustu iz Doma na Planiki sta nam v spominu ostali zadnji čudoviti pogledi na južne stene Triglava in kmalu za tem skoraj da ravna zelenica na kateri so obiskovalci s kamni izpisali številna imena krajev od koder prihajajo. Od koče na Doliču smo zavili desno navzgor in izbrali pot, ki nas je pripeljala skoraj do severne stene (križišče proti T. Škrbini) Triglava oz. območja, ki se imenuje Plemenice. V zgornjem delu je za to nadmorsko (2500 m) višino svet presenetljivo raven. A bolj kot smo se bližali stiku Plemenic s Prevalom Luknja, bolj se je teren prepadno spuščal navzdol. Za tiste, ki ste brali da so pot čez Plemenice zavarovali in obnovili bi izpostavili 3 naša opažanja: prenovljeno in zavarovano je, v času pisanja, do 2/3 skoraj 3 km trase. Veliko je še predelov, kjer je zaradi podorov še veliko krušljivega in zdrsljivega materiala in zaradi teh razlogov ta del še niso zavarovali. Pot ima upravičeno oznako najzahtevnejša zavarovana pot in če imate težave s tem, da imate pod samo ves čas prepade na nevarni poti izberite rajši daljšo a veliko manj zahtevno pot, ki iz Koče na Doliču najprej zavije v dolino in nato proti vzhodu do Prevala Luknja. Pot čez Plemenice je zanimiva plezalna tura za pot navzgor a se jo da z dobro psihofizično pripravo (ta dan smo naredili za 1544 vzponov in 1881 spustov) in veliko previdnosti premagati tudi kot pot navzdol. Iz Prevala Luknja na n.m. 1758 m sledi tehnično dokaj nezahtevnem vzpon na Bovški Gamsovec na višini 2392 m. Pri spustu iz njega pa je do razcepa (za Vrh Stenarja ali spust preko Sovatne v dolino Vrata) potrebno nekaj več previdnosti. Mi ta dan še nismo sprostili zadostne mere adrenalina zato smo po večerji opravili še vzpon na Razor. Vzpon do Sedla Planja, z upoštevanjem previdnosti po meliščih ni zahteven, je pa dosti več previdnosti potrebno pri približevanju in zadnjem, res da kratkem, plezanju na vrh Razorja. Vertikala z lojtro in jeklenicami daje občutek varnosti a je na tem delu in še zlasti malo za tem, ko na prepadnim delom stopaš preko zagozdene skale med stenami, potrebno kar nekaj drznosti in veliko previdnosti. Še zlasti ker gre za “podrto” goro, kjer za prav nobeno skalo in kamen nisi prepričan, da je trdno na svojem mestu, še manj pa to velja za pohodno podlago. Zato toplo priporočamo še počasnejši in previdnejši sestop kot vzpon. Mi smo zaradi mraka preskočili raziskovanje jame pod Razorjem in bližnjih jezerc. Naj vas opozorila ne odvrnejo od obiska te gore, saj ima kljub podorom na vseh straneh ne samo zanimivo obliko ampak omogoča tudi čudovite večerne razglede na Triglav. Tisti, ki so še včeraj trdili, da so obiskali že lepše gore kot je Triglav so ob večernem pogledu iz Razorja na Triglav morali priznati, da je Triglav vseeno naša najmogočnejša gora. Ob povratku iz Razorja pa smo izpred koče ugotavljali, da daleč za njim ne zaostaja niti Razor. Stvari z razdalje in z miselno distanco očitno dobijo svojo pravo težo in vrednost! Zato lahko rečemo, da čeprav smo se po prvih trenutkih po sestopu iz Plemenic in Razorja še zatrjevali, da te poti ne bomo ponavljali lahko po koncu dneva zatrdimo, da so prevladali pozitivni občutki in da obstoji možnost, da današnje trase ponovimo.