Pot po dolini nam je bila zaradi zložnosti zelo všečna in če bi imeli čas bi se ustavili pri bližnjem slapu Peričnik. A kmalu za Aljaževim domom v Vratih, smo spoznali, kako se bomo v 6h urah dvignili za 1814 m. Izbrali smo pot čez Prag, ki ni najenostavnejša (veliko enostavnejše so poti iz južnih pristopov, npr. iz Pokljuke) je pa po oceni naših pohodnikov, ki so že bili na Triglavu, ta najbolj zanimiva, v primerjavi z ostalimi. Predvsem zaradi osupljivih pogledov na severno steno Triglava in Stenarja, ter zaradi raznolikih terenov. Iz doline vrat je po naši ocenil eden najlepših pogledov na Triglav oz. že omenjeno res mogočno severno steno. Preko nje sicer ne boste plezali. A je tudi po tej trasi SPP1 nekaj plezanja (kjer uporabite samovarovalni komplet) npr. na stenah Praga oz. Medvedove skale. Te so menda dobile ime po medvedu, ki se je ubil pri plezanju nanje. Medvedi so dobri plezalci in tudi ta bi steno z lahkoto premagal, če ga ne bi preganjali lovci. Na poti do koče V. Staniča smo videli veliko gamsov, s katerimi smo si s kar nekaj odločnosti morali izboriti prehod po poti. Opozoriti vas moramo, da se z njimi ni za “bosti” saj te na ozkih poteh, zaradi svoje teže že ob blagem stiku z lahkoto zrinejo v prepad in teh, na tej poti, ni malo. A te živali so pametne in so se že naučile, da se od ljudi da dobiti tudi kak priboljšek, saj jih drugače ne bi srečevali na najbolj “prometni” poti med Malim Triglavom in vrhom Triglavom. A raje ne hranite divjih živali “iz roke” zaradi prej opisanih razlogov, ter tudi, ker večina naše hrana ni primerna zanje!

Čeprav Triglav ni najlepša gora, ki smo jo obiskali, vseeno priporočamo, da jo iz več razlogov obiščete. Če je le mogoče obiska ne načrtujte ob vikendih, v zgodnjih dopoldanskih urah, saj bo takrat pot zaradi množic daljša in zaradi stalnih križanj z nasproti hodečimi tudi nevarnejša. Pri tem bodite vi uvidevnejši, pametnejši in na križanje počakajte na manj izpostavljenih mestih, pripeti na jeklenice, saj lahko tudi nenačrtovan fizični stik z drugo osebo koga usodno vrže iz ravnotežja v prepad. A pot iz Doma na Kredarice do Triglava je zelo dobro varovana in razen množic in zglajenih skal se nimate česa bati! Zaradi prej opisanih razlogov smo mi izbrali vzpon na vrh proti večeru. In bili smo nagrajeni s sončnimi žarki, ki so pregnali meglice, ki so drugače večino dneva ovijale vrh. Če imaš srečo je vrh Triglava lahko pogojno “samo tvoj” in lahko uspeš narediti fotografijo Aljaževega stolpa brez oseb ob njem. Kako posebni so takšni trenutki nam je povedala mlada Primorka, ki smo jo srečali, ko smo se vzpenjali iz doline, ona pa se je vračala iz sončnega vzhoda na Triglavu. Ne svetujemo, da izberite prvo ne drugo skrajno opcijo, a vzpon na Triglav bo lepši, če ga boste tempirali, ko tja ni napovedanih večjih planinskih izletov in dogodkov, kot je bil malo pred našim vzponom na vrh, ko je bil tam trenutni predsednik vlade… z množico podpornikov. Sicer je šlo tudi za strankarski dogodek a prav je, da so se vsaj oni, s harmoniko in slovenskimi pesmimi spomnili, da je 7.8. minilo 125 let, odkar so na Triglavu postavili Aljažev stolp!