Iz skupnih ležišč Prešernove koče na Stolu je že iz ležečega položaja čudovit pogled proti vzhodu. A ker smo čutili, da bodo prvi sončni žarki najlepši na Stolu smo hitreje vstali. Da so nas tokratni sočni žarki resnično napolnili z jutranjo energijo dokazujejo tudi fotografije. Po zajtrku pa so nas spremljale po res lepih poteh preko Potoškega Stola, Vajneževega sedla do Planine Seča. Na sedlu nas je presenetila velika skupina konjev. Na Seči pa nam bo poleg prijaznih domačinov (ki so mlajše postregli z izvirsko vodo, starejše pa tudi z “ognjeno”) ostali v spominu pogledi na Triglav. Pot med omenjenimi točkami je res slikovita in večinoma res ena. Le od Planine Belščica do Koče pod Golico je manjkal kak smerokaz, in markacija. To smo spoznali, ko smo na tej trasi začeli prehitevati pohodnike, ki so nas že dva krat prehiteli, Eni celo ker so zaradi srečevanja le planincev iz Avstrije mislili da so že preko meje 😊. Zato od Planšarije na planini Belščici ne pojdite predolgo navzdol po peščeni cesti (“kar svetuje smerokaz) ampak upoštevajte nasvete domačinov in se držite kar se da visoko na pobočju planine Svečice. V tem primeru boste na Koči pod Golico hitreje kot so to predvideli markacisti. Glede Golice ste verjetno že veliko slišali a ni edina resnica, da je najlepša maja, ko cvetijo narcise. Menimo, da je v vsakem letnem času na vsaki gori nekaj kar je občudovanja vrednega. Priznati je treba, da so z vrha (po sredini grebena poteka državna meja) lepi razgledi tudi na Avstrijsko Koroško. A nam so pogledi uhajali v dolino na jugu in k drugemu etapnemu cilju v Mojstrani. Ker so bile napovedane nevihte smo podaljšali popoldansko turo in do 19.27 prišli do Muzeja Planinstva v Mojstrani. Žiga potrebnega za knjižico SPP1 nimajo zunaj, verjetno tudi zato da bi obiskali muzej in se zadržali v Mojstrani. Le glede odhodov v gore po trasi SPP1 in povratke z njih je rahlo neprimeren njihov »evropski« delovni čas. A ga bomo tudi zaradi žiga naslednjič upoštevali. Se vidimo tam ob naslednjem lepem vremenu.