Če smo vas z dosedanjimi opisi prepričali, da bi se tudi vi odpravili na pohod po SPP1 bo danes sledilo prvo resno opozorilo. Določene trase, sploh opisana zahtevajo res dobro fizično pripravljenost, popolno odsotnost straha pred višino, nekaj plezalnih spretnosti in dobro načrtovanje! S tem mislim tudi na to, da pri oskrbnikih in osebah, ki so pred kratkim prehodile to pot, preverite aktualne razmere na trasi. Nam so svetovali, da zaradi spomladanskih podorov ne  gremo direktno med gorami in po liniji SPP1 oz. ne ne sestopamo po severni strani Koroške Rinke ampak preko Turskega žleba. S tem smo res naredili pol kroga več okoli gore a smo bili veseli, da smo se tako odločili. Zakaj so pokazale že prve vertikale in predvsem nezavarovani deli, kjer smo si želeli prisotnost jeklenic ali vsaj oprimkov, so nas pa ravno nad prepadnimi deli pričakale ozki prehodi s svežim drobirjem na katerem hitro zdrsneš. A v gorah popolne varnosti ni in prav je da se koga, ki ni stoprocentno pripravljen, prej odvrne od pohoda po zelo zahtevni poti, kot pa da se komu zatresejo noge vmes, ko je vrnitev nazaj iz take smeri tudi zato težja. A da vas ne odvrnemo od poti na to res goro, ki ponuja res čudovite razglede in tudi plezalne užitke, naj poudarimo: če boste dobro pripravljeni tako tehnično (obvezen je samo-varovalni komplet, čelada.. ) fizično kot psihično boste brez težav zmogli tudi “visenje” nad prepadi na skobah. In kot je dejal naš vodnik, takrat tudi “kurje lojtre” “po katerih se pleza gor in dol ne bodo več tako “posrane.” Takrat boste začeli uživati tudi na prepadnih delih, kjer boste največkrat srečali kozoroge in posebne vrste ljudi: alpiniste. Sprva se vam bodo zdeli verjetno domišljavi, ko bodo z rahlim nasmeškom gledali na vaše plezalne dosežke, posebej, če so se oni vrnili iz resne plezalne ture. Ne gre za alpinistično vzvišenost nad planinci, gre preprosto za to, da so pred in po takšni plezalni turi prvi napolnijo z dodatnim občutkom samozavesti brez katerega ne smeš vstopiti v resno plezalno steno. Vse te lastnosti, predvsem pa strokovnost, dobro voljo in občutek za vodenje je posedoval naš vodnik V. A kadar se takšni ljudje alpinisti(ki so sicer vajeni bivakiranja tudi v snegu) vračajo, iz visokogorju zaradi vremena, je čas, da to storimo tudi planinci. Sledeči dnevi bodo preveč vremensko nestanovitni, da bi nadaljevali pohod na Skuto in Grintovec. Tik pred dežjem smo si privoščili še knajpanje nog v Savinji. Ker je nismo želeli “umazati” na izviru, smo poiskali zadnji tolmunček pod Slapom Rinka. Za tiste, ki ste Savinjo videli le na Slapu Rinka in nižje v dolini še informacija. Savinja se v sušnejših obdobjih tik za Slapom Rinka “skrije” pod skale. Da ne bomo predolgi bi vam prepustili, da iz fotografij poiščite razloge, zakaj (poleg nadaljevanja poti po SPP1) se bomo mi v te kraje še velikokrat vrnili!